Članek iz Planinskega vestnika, 1981

NA GORI PRIJETNIH PRESENEČENJ

"Ne teta, Na Limbarsko goro pa ne, tam je vse zaprto, pa tudi hrib je prenizek in sploh, kaj bi tam?" "l, Dare, ne bodi tako zahteven! Hriba niso znižali, razgleda niso zastrli, vasi vrh gore niso nikamor odnesli, žig pa naj imajo kar sami, zanj mi sploh ni! Ta gora me zanIma. Toliko sem že brala in slišala o njej!" Nadja se je tudi pritaknila h debati pa še Teja pa še Tadeja, pa še Janez, pa še Zorka in Hedi s Podnanosa. Hvalile smo Limbarsko nam neznano goro na vsa usta tako, da je Dare, ki je edini med nami že bil tam, kar obmolknil. Drugi dan leta pojdemo tja!" smo sklenile.

In drugega dne leta sva se z Nadjo na avtobusni postaji prav debelo spogledali - prav sami sva bili. "Greva pa sami, a ne teta? Družbo pa že tam dobimo." Tudi če je ne, samo da vidimo to znamenito goro." Ker me je Dare prestrašil, sem vzela s seboj vse potrebno, celo Argo kocko in daljnogled. Nadja je bila bolj praktična - vse potrebno je stlačila kar v žepe.

Mrzel .in prazen je bil avtobus do Ljubljane, oni proti Krašnji pa je bil poln in prijazen. Že v Damžalah nam je padla v oči bolj po planinsko opravljena družina: očka, mamica in osemletni deček. Vprašali smo jih, kje moramo izstopiti za Limbarsko. Veselo so nam rekli, da so tudi oni tja namenjeni, žena da je od tam doma in naju povabili, naj se jim pridružimo. Mož nam je obširno pripovedoval o "rokovnjaškem črnem grabnu", kjer so včasih razbojniki ropali bogate popotnike. "Isto kot na naši Ravbarkomandi" je vzdihnila Nadja. Izstopili smo v Krašnji, a si nismo vzeli časa, da bi si ogledaj kraj. "Tu, pri transformatorju moramo s ceste. Hodili bomo po osojnem." To pozimi sicer ni prijetno, poleti pa je, nas je poučil naš vodnik. "Potoček se imenuje Radomlja. "Ozka brv; nekoliko zmrzla, nas je popeljala čezenj. Tu, kjer je jarek najožji, se začenja prijetna gozdna pot, po stelji in snegu, med smrekami in bukvami.

Medtem smo se z našimi sopotniki nekoliko pobliže spoznali. Očka je pek in navdušen planinec oba z mamico sta odlična poznavalca teh krajev. Deček pa teka sem in tja kot mlad kozliček."Nikamor od nas, mali, lahko bi srečali kako steklo žival?" Živo sta nam pravila, da so steklo Iisico pred nedavnim ubili prav v njihovem sosedstvu. "Ali bo gostišče odprto?" "Odprto, odprto ženske. Gostišče je že zelo staro, med vojno je bilo uničeno, zdaj pa je spet vse v redu."

Na poseki smo. Že lahko vidimo proti Moravčam in tudi hribi onkraj doline se nam že kažejo. Mogočne smreke in jelke leže podrte na tleh, veje so polne lepih storžev. Že vidimo cerkvico na vrhu gore in že smo na planoti! Tu se odpre razgled na vse strani, na Triglav, Krn, Porezen, Blegoš, Krim, Snežnik, Kum! Pa še cel niz Kamniških, Savinjskih, Julijskih! Pa Stol! Zelenica! Našega potrpežljivega vodnika povprašujemo o bližnjih hribih in gričkih. Začel jih je naštevati. Razlagal nam je zgodovino vseh teh vasic, razlagal o slikah in freskah iz teh skromnih cerkva na gričih.

Zagledali smo vrh Limbarske s cerkvijo ob njej. Ob gostišču se sprehaja kužek. "Odprto je! Najprej pojdemo pozdravit gospodinjo!" Stopili smo v čedno, toplo in zelo urejeno gostišče, ki pa je prazno samevalo. Sprejela nas je v črno oblečena ženska in postaven dvanajstleten deček. Mlajši bratec pa je na veliki kmečki peči bral. Vodnik pozdravi gospodinjo in ob tem ugotovimo, da smo letos prvi obiskovalci.

Je res tako daleč iz Ljubljane, Domžal, Kamnika, Vrhnike? Na Šmarni, na Rašici, na Gobavici se tare Ijudi, drug dnugemu hodijo po nogah, prerivajo se, polnijo zakajena gostišča, ta lepi kot pa nihče ne obišče? Ali je res tako težko hoditi tisto uro s Krašnje gor? Da, tega mrzlega zimskega dne je tu lepo, kaj pa šele spomladi? Medtem nam je gospodinja prinesla kosilo. Počasi so se začeli nabirati turisti. Dečka sta veselo pomagala mami pri strežbi. Medtem je že poldne in šli smo gledat umetnine v cerkvi. Največji zvon so hoteli med prvo in med drugo vojno preliti za topove, a so ga Ijudje obakrat skrili v gozd. Ta zvan je posebno star! Še Marija Terezija ga je menda darovala! Cerkev je lepo poslikana. Poslikal jo je Matija Koželj pa Valentin Mencinger… Poslovili smo se od dobre gospodinje in njenih prijaznih sinov, poslovili od naših novih prijateljev, ki bodo sestopili na drugo stran. Z Nadjo sva spet sami; spustili sva se kar po "evropski". Kako je lepa ta Moravška dolina, še danes, ko jo krije nizek sneg in zoprna zmrzal! Ko stopiva s steze na cesto, začne vsa ta reč biti nekoliko bolj "gladka", hiše v hribu so bolj urejene, čeprav se skoraj vsake drži hlev in gospodarsko poslopje. V Zalogu pri Moravčah si je mladina na zmrzlem bajerju uredila bolj po svoje rekreacijski center: eni se drsajo, drugi se sankajo, pa spet kepajo, po bližnjih gričih se tudi smučajo ali pa kar tako po snegu hodijo. Poceni počitnice…

V Moravče prisopihamo še ob pravem času, da si ogledamo še spomenik Juriju Vegi pa padlim v obeh vojnah, in spominsko ploščo Franu Deteli, in še kažipot h Miklavžu in na Cicelj. Spraviva se v avtobus, še enkrat se ozreva po prijazni dolini, in si rečeva: "Sem se izplača vrniti, pa še druge pripeljeva s seboj!"

Nada Kostanjevic