Mariborčan gre na izlet: Do gore, ki je dobila ime po lilijah

Limbarska gora

Limbarska gora z nadmorsko višino 773 metrov je ena najbolj razglednih gora v okolici Moravč. Na vrhu stoji izjemno lepa romarska cerkev sv.Valentina, z vrha se prav tako odpira širok razgled na celotno verigo Kamniško-Savinjskih Alp pa vse do Triglava.

Opis poti na Limbarsko goro

Na Limbarsko goro se lahko peljete tudi z avtomobilom. Z avtoceste morate najprej na izhodu “Krtina, Moravče” zaviti in pripeljati v Moravče. V Moravčah se ravnate po kažipotih za Limbarsko goro in se do vrha pripeljete po lepo urejeni cesti.

Peš lahko pridete na Limbarsko goro iz več smeri. Vse poti so lahke in dobro označene. Iz Moravč je do vrha gore približno 1 uro hoda, z Gradiškega jezera pa dve uri. Na Limbarski gori je tudi kontrolna točka Evropske pešpoti E6, Rokovnjaške planinske poti, Poti spominov NOB Domžale in Moravške planinske poti.

Na vrhu Limbarske gore stoji Cerkev sv.Valentina, ki so jo sezidali okoli leta 1667 in je kmalu zaslovela kot romarska cerkev. Kmalu je postala premajhna in tako so jo že v prvi polovici 18. stol. povečali. Gradnjo so zaupali tedaj najbolj znanemu baročnemu arhitektu Gregorju Mačku iz Ljubljane. Na Limbarski gori je bil tudi papež Klemen XI. leta 1718, kjer je potrdil ustanovno listino bratovščine sv. Valentina s sedežem v cerkvi.

V teh krajih so že v 12. stoletju vladali limbarski gospodje. Ime so dobili po gradu, ki so ga imenovali Lilienberg. Zadnjega gospodarja limbarskega gradu so konec 15. stoletja ubili na pokopališču v Mekinjah. Grad je nato propadel in tudi J. V. Valvasor o njem ni našel nobene sledi.

Gora je dobila ime po lilijah

Na gori je nekoč stal grad in J. V. Valvasor piše, da so Limbarski gospodje in njihov grad dobili ime po lilijah, ki rastejo po sosednjih hribih, kot tudi na Limbarski gori. Tujci so ime zapisovali različno: Lilienberg, Lilienberch, Liligenberc, Liligenberch, Lilinberc, Lilinberch, Lindenberch, Leubrch, Limberg, Lilgenberch, včasih pa tudi Gilgeberg ali Lemberg.

Limbarskega gradu ni več, daleč naokoli pa je znana Limbarska gora z božjepotno cerkvijo sv. Valentina. Slednja je znanilka ljubezni in pomladi. Med pregovorne znanilce pomladi je slovenska ljudska govorica uvrstila tudi sv. Valentina. Star pregovor pravi: “Svet‘ Valentin ’ma ključe od korenin.” Na njegov god, 14. februarja, ljudje že dobro občutimo, da moč zime pojenjuje in da sonce počasi in vztrajno zmaguje nad snegom in ledom. Zahodni, posebno angleško govoreči svet, pozna svetega Valentina zaradi praznika zaljubljencev, ki ga na ta dan obhajajo. To je srečen dan, ko si ljudje izmenjujejo čestitke in darila. Pri nas je sveti Valentin glasnik in posrednik božje dobrote. Vedno so ga imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Z zgodbo, da je vrnil zdravje otroku z mrtvoudom in padavico, je prišla k nam navada, da se mu priporočajo božjastni bolniki. Tudi romarji so ga razglasili za svojega zaščitnika.

Sv.Valentin

O svetem Valentinu je znanega zelo malo. Vemo le to, da je bil mučenec v času zadnjih preganjanj v rimskem cesarstvu. Bil naj bi tudi duhovnik. Njegova cerkev je stala že v 4. stoletju pri Milvijskem mostu pred Rimom. Danes so tam le razvaline. Njegov grob pa je v cerkvi sv. Praksede blizu bazilike Marije Snežne. Sv.Valentin ima v Sloveniji kar enajst cerkva, a je cerkev na Limbarski gori še najbolj znana.

Cerkev je veličastna in še posebej je zanimiva njena kupola; poglobljene oltarne niše, ki so se prilagodile ladji cerkve. Okoli stojijo štiri kapele z oltarji, ki so postavljene diagonalno na os cerkve in so osvetljene z južne, gledalčevim očem zakrite strani. Notranjost je bogata s freskami, kjer izstopa slika Marije in sv.Tilna. Glavni oltar je lesen in narejen v klasicističnem slogu okrog leta 1800, na njem pa je seveda kip sv. Valentina.

Gradiško jezero in Limbarsko goro lahko obiščemo kadar koli. Še posebej lep bo jesenski dan s sprehodom ob jezeru in nepozabnim razgledom z Limbarske gore, kamor se bomo zagotovo še vračali.

TEKST IN FOTO: JURIJ PIVKA

Vir: http://www.revijakapital.com/mariborcan/clanki.php?idclanka=668

Gradiško jezero je eno izmed najlepših jezer v Sloveniji. Je manj znano in prav zaradi tega lahko tukaj uživamo v miru sredi gozdov in vode. Podamo pa se lahko tudi na pohodniško turo na Limbarsko goro, imenovano po lilijah, kjer domuje zavetnik ljubimcev.

Gradiško jezero je umetno akumulacijsko jezero nedaleč od kraja Gradišče pri Lukovici. Jezero zadržuje vodo potoka Drtijščica in s tem ščiti avtocesto Ljubljana-Maribor pred poplavljanjem in hudournimi vodami.

Jezero pa je mnogo več kot le zadrževalnik vode. Je čudovito mesto za sprehode, tek in kolesarjenje. Okoli jezera je speljana urejena makadamska pot v dolžini 4200 m. Pot je v prometnem smislu namenjena le za dovoz lastnikom okoliških gozdov. Promet z drugimi motornimi vozili je za ostale udeležence prepovedan in zaprt , zato je cesta okoli jezera idealno sprehajališče. Jezero pa je tudi naravoslovno bogato. Na jezeru je veliko vodnih ptic; tukaj najdemo race, labode, čaplje in ponirke. Na jugozahodnem delu jezera pa je drstišče rib, kjer ribolov ni dovoljen. Pot okoli jezera je tako izjemno zanimiva in iz mnogih mest se odpira slikovit razgled na verigo Grintavcev.

Okoli jezera je speljana krožna sprehajalna pot, s katere se odcepijo številne druge pohodne poti. Predvsem zanimiva je pot proti Limbarski gori, ki je oddaljena dve uri.

Na Gradiško jezero lahko pridemo kadar koli in je ena izmed destinacij, kamor lahko zahajamo vse leto.

Do jezera pridemo tako, da zavijemo iz avtoceste v Lukovici, peljemo po mostu čez avtocesto, kjer bomo videli smerne table za jezero, ki je oddaljeno dober kilometer.