Pohod po nagelj na Limbarsko goro - Zbornik ob 20. jubilejni prireditvi

Anka Končar

Rdeči nagelj čaka vsa dekleta, matere, žene

(pesem je nastala ob 9. Pohodu po nagelj na Limbarsko goro)

Ko zasije jutranja zarja,

sonce zlato nam naznanja,

to bo res prekrasen dan,

z mnogo sreče obsijan.

Vsi hitimo v naravo

na vrh Limbarske gore,

tamkaj čaka nagelj rdeči

mamo, ženo in dekle.

Gor se veseli in poje

od zgodnjih pa do poznih ur,

Vsak mož razveseli rad svoje,

vsaj enkrat žena naj nima nadur.

Da mladi Limbarski krajani

in SS Klub Termita

skakalci znani -

le kdo zdaj ne pozna našega Primoža Peterka.

Spoštujejo starejši rod.

Kar danes in povsod

povabili za praznik žena in deklet

so najstarejši ženski cvet.

Letos 100 letnico praznuje,

zato naj v zraku se raduje,

naj ta dan se lepo ima,

vsi ji privoščimo iz srca.

Pa prileti jekleni ptič,

prinese radost stari mami,

100 letni matki iz Moravč

veselje, radost podari.

Pogled je krasen iz višin,

da še dolgo bil bi ji v spomin

na to prelepo moravško dolino,

v ozadju s kamniško planino.

Slovenski Podokničar

ji nagelj podari

in še zdravja

naslednjih 100 let zaželi.

Na videz skromen dar je slika

vrha Limbarske gore,

a največ, če da ga zlato

krajanov Limbarskih srce.

Prisrčen je pozdrav ženice

vsem zbranim, ki jo čakajo

saj večtisočglava množica

navdušeno jo pozdravlja vsa.

Prelep je dan za vse navzoče,

zato naslednje leto

dekleta, mame in žene

spet pridite na vrh Limbarske gore.

Kjer čakal deseti

bo nagelj rdeči

spet prav vse

dekleta, mame in žene.

Bil sem majhen, ubog,

bil sem bosih še nog,

mama noče me imet,

pa sem moral v svet.

Druga mati iz srca

si po mene prišla,

lajšali so gorje

mi le dobri ljudje.

Vedno spomin in vsa zahvala,

na tebe druga mama,

mi v srcu bosta ostala.

Vedno spomin in vsa zahvala,

za trud, ki si ga dala,

druga mama za me.

Si skrbela za me,

si mi dala prav vse,

sem naredil si dom,

te pozabil ne bom.

Vedno spomin in vsa zahvala,

na tebe druga mama,

mi v srcu bosta ostala.

Vedno spomin in vsa zahvala,

za trud, ki si ga dala,

druga mama za me.

Moja druga mama

Glasba in besedilo: Tone Habjanič

Če Nagelj se v pesem prelije

Limbarski Nagelj navdušil tudi naše društvo

Dolgoletna prireditev na Limbarski gori ima posebno mesto tudi pri skakalcih iz Moravč. Ko še ni bilo jasno, da bo to postala najodmevnejša prireditev v občini Moravče, smo smučarski skakalci s svojimi člani bili med prvimi organizatorji Pohoda po nagelj na Limbarsko goro. Kljub vremenu, ki je bilo za nas organizatorje vedno uganka, smo vsako leto vztrajali. Veseli smo bili, če nam je ostalo kaj denarja, da smo ga vložili v smučarske skoke, ki so tako kot sama prireditev ponesli ime Moravč izven naših občinskih meja. Prireditev smo zasnovali kot druženje ob domači glasbi lokalnih izvajalcev. Na prireditvenem prostoru smo hrano in pijačo ponujali organizatorji sami. Marsikdo nas je pohvalil, ker nismo na prireditve vabili raznovrstnih kramarjev blaga in besed, ki bi pokvarili namen preprostega druženja na Limbarski gori.

Bili so tudi časi, ko je prireditev obiskala inšpekcija po naročilu občinskih politikov. Plačane kazni nam niso vzele volje in veseli smo, da je postala prireditev tradicionalna. Kot zanimivost o razvoju te prireditve je tudi dogodek, ko smo znanega pevca prosili, da bi nam kaj odpel na prireditvi. Pel ni, ker je zahteval honorar, ki ga organizatorji nismo mogli plačati. Že čez nekaj let, ko je prireditev v času med dnevom žena in materinskim dnem postala obiskana nad vsemi pričakovanji, pa nam je ta pevec odpel nekaj lepih pesmi na svojo lastno željo.

Kljub temu da zadnja leta nismo med organizatorji, se vedno z veseljem udeležimo vsake prireditve. Posebno nam je ostalo v spominu leto, ko smo na Limbarsko goro s helikopterjem Slovenske vojske pripeljali najstarejšo moravško občanko, ki je slavila svoj stoti rojstni dan. Takratnim slavljenkam je igral domači trio Kollar. Vzdušje med obiskovalci je bilo enkratno. Ta zapis je le majhen del, ki nam je kot soorganizatorju prireditve ostal v spominu.

Skakalno društvo Termit Moravče

Sladki in grenki spomini tabornikov RMD na prireditev Po nagelj na Limbarsko goro

Naši spomini na Limbarsko goro segajo v leto 1989, ko smo v Moravčah ustanovili Društvo tabornikov. Program tabornikov zajema izvajanje dejavnosti v naravi in pohodništvo, zato nas je pot velikokrat vodila proti Limbarski gori. Naš prvi društveni pohod je bil na Limbarsko goro. Prvo taborniško zaprisego smo taborniki dali pri cerkvi sv. Valentina. Z orientacijskimi tekmovanji smo po dolgem in počez prehodili poti, ki vodijo proti Limbarski gori. Organizirali smo tudi nočni pohod z baklami in silvestrovanje za starejše tabornike v gostišču Urankar.

Goro (kot ji pravijo domačini) smo preprosto vzljubili in postala je tudi naša, taborniška.

Prvo srečanje s prireditvijo Po nagelj na Limbarsko goro je bilo, ko smo taborniki prišli na 1. prireditev kot pohodniki. Pred stojnico, kjer so delili nageljne, je bila vpisna knjiga, kamor smo se vpisovale vse udeleženke, nato pa smo prejele nagelj in voščilo za praznik žensk.

Že takrat smo imeli taborniki polno idej, kako bi izpeljali prireditev, če bi imeli možnost sodelovati in kaj vse bi ponudili obiskovalcem.

Ko nas je Marjan Štrukelj, predsednik ŠD Krašnja in idejni vodja prireditve, naslednje leto povabil k sodelovanju, smo bili zelo veseli, saj smo vedeli, da bomo na ta način lahko pridobili kar nekaj prepotrebnih finančnih sredstev za delovanje novoustanovljenega društva. Bili smo brez šotorov, brez opreme, brez strokovno izobraženih kadrov in literature.

Potrebovali smo tudi predstavitev širši javnosti, kdo smo in kaj počnemo, zato je bila za nas to odlična priložnost. Hoteli smo upravičiti zaupanje Marjana Štruklja, zato smo se že tisto leto in tudi vseh naslednjih šest let trudili po svojih najboljših močeh dvigniti prireditev na nivo, ki si ga Limbarska gora zasluži in pripeljati še večje število obiskovalcev. Pripravljali smo domače kulinarične dobrote. Stalni obiskovalci prireditve so nas poznali po taborniškem golažu, ki smo ga stregli v spominskih latvicah, po odlični prekmurski gibanici in orehovi potici, ki smo jo pekle tabornice same. Ponujali smo izvirne spominke, sladkarije za otroke, v začetku skrbeli v večji meri za kulturni program, kjer so nastopali naši mladi taborniki, krasili stojnice s cvetjem in napisi, ki so pozdravljali obiskovalce. Vse poti, ki vodijo iz Moravč na vrh Limbarske gore, smo opremili s smerokazi. Na njih je bil rdeč nagelj in verz ali misel s tematsko vsebino za praznik žena. Pohodniki so se ob njih radi ustavljali, jih brali in si tako krajšali čas. Vedno smo poskrbeli tudi za prvo pomoč in reševalno vozilo na prireditvi.

Obiskovalci so bili z našo ponudbo, domiselnostjo in lepo urejenimi stojnicami, kjer smo stregli taborniki oblečeni po starem ljudskem izročilu zelo zadovoljni in ni manjkalo pohval. Uresničili smo tudi našo željo, da fantje delijo nageljne v narodnih nošah.

Pravljica bi se lahko nadaljevala … A žal, ni bilo tako!

Že naslednje leto so nas zapustili člani TD Pobudnik, vzroka taborniki ne vemo.

V letu 1995 smo organizatorji sprejeli medse tudi novoustanovljeno Društvo krajanov Limbarska gora-Hrastnik. Veseli smo bili novih moči, saj sodelujoča društva in gostišče na Limbarski gori skoraj nismo mogli več obvladovati velikega števila obiskovalcev in jim zagotoviti toliko hrane in pijače.

Društvo krajanov je takoj ocenilo, da imamo taborniki najboljšo pozicijo na prireditvenem prostoru in zato večji obisk pri stojnicah kot ostala društva. Takoj so nas odstranili z našega dolgoletnega prostora in ga zasedli. Mirno smo poiskali prostor na bližnjem travniku. Naslednje leto smo jim bili na poti tudi tam, niso pa hoteli priznati, da imamo večji obisk zaradi pestre ponudbe, dobre organizacije in lepo urejenih stojnic.

Na začetku leta 1997 smo prejeli dopis, da je IO Društva krajanov Limbarska gora-Hrastnik sprejel sklep, da taborniki na prireditvi PO NAGELJ NA LIMBARSKO GORO ne smemo več sodelovati. Na njem je bilo navedenih veliko neresničnih in neutemeljenih obtožb, ki smo jih poizkušali na prvem sestanku razčistiti, vendar za to niso imeli posluha. Jasno in glasno so povedali, da taborniki na Limbarski gori nismo več zaželeni.

Obrnili smo se na Občino in takratnega župana Matjaža Kočarja, naj prepriča krajane. Močno se je zavzel za nas, a vse zaman. Gospod Marjan Štrukelj in člani ŠD Krašnja so na zadnjem skupnem sestanku prepričevali takratne vodilne v DK Limbarska gora- Hrastnik, ki pa jih danes ni več zraven, naj se vendarle spametujejo in nam dovolijo sodelovanje. Nič jih ni prepričalo, niti ko je gospod Štrukelj izjavil, da v podporo tabornikom tudi ŠD Krašnja ne bo več sodelovalo na prireditvi, saj so uvideli, da se nam godi krivica. Taborniki smo s ŠD Krašnja tesno sodelovali tudi ob drugih prilikah, zato so vedeli, da smo kot soorganizatorji pošteni in korektni. Od SK Termit kot domačega društva smo prav tako pričakovali podporo, vendar se je zgodilo nasprotno. Spoznali smo, da na tak način in za vsako ceno ne bomo mogli in ne želimo več delati skupaj, zato smo odšli z Limbarske gore.

Ob tej priliki se taborniki RMD zahvaljujemo gospodu Marjanu Štruklju in vsem takratnim članom ŠD Krašnja za veliko podporo.

Zahvaljujemo se vam tudi za dano besedo, da se v podporo tabornikom odrekate sodelovanju na prireditvi, katere zamisel je bila samo vaša, spoštovani gospod Marjan!

Vsem, ki danes vodite ali sodelujete pri prireditvi, se zahvaljujemo, da ste nam dali možnost povedati svojo stran zgodbe!

Želimo vam veliko zagnanosti, medsebojne uglašenosti, razumevanja in dobre volje, kajti le tako boste dosegali želene cilje.

Milena Smolnikar, taborniki RMD

Limbarska gora je po letu 1987 prepoznavna

Moravška dolina, predvsem pa Limbarska gora, je na turističnem zemljevidu Slovenije močno zaživela po letu 1987. Takrat so v Športnem društvu Krašnja na pobudo njihovega predsednika Marjana Štruklja povabili žene iz Krašnje ob 8. marcu na Limbarsko goro in jim podelili nagelj, simbol ljubezni, prijateljstva in slovenskega naroda.

Zaradi dobrega odziva žena in mater vabilu za pohod na Limbarsko goro ob njihovem prazniku, se je v naslednjem letu pohod že razširil s startom iz Moravč. Ženam so delili nageljne pri gasilskem domu v Krašnji in pri Osnovni šoli Jurija Vege v Moravčah, nato pa so se z nageljnom podale na Limbarsko goro, kjer je igral ansambel Razpotniki. Že takrat je bilo podeljenih nekaj 100 nageljnov.

Prva prireditev z imenom Po nagelj na Limbarsko goro je bila organizirana v letu 1989, ko so vsem obiskovalkam podelili nageljne na vrhu Limbarske gore. Hkrati so pripravili tudi kulturni program in poskrbeli za okrepčilo z domačimi dobrotami.

Prvim organizatorjem so se naslednje leto pridružili Taborniki iz Moravč z izvirno turistično in gostinsko ponudbo, člani Turističnega društva Pobudnik iz Spodnjih Lok in Smučarskega kluba Termit Moravče.

V tistem času se je tudi v takratni občini Domžale pričelo bolj organizirano razmišljati o turistični ponudbi na območju celotne občine, tem prizadevanjem je vsekakor sledila tudi Krajevna skupnost Moravče pod predsedovanjem Petra Janežiča, ki je zamisel neutrudnega Marjana Štruklja iz Krašnje ob sodelovanju domačih društev iz Moravč tudi moralno podpirala in sodelovala pri prizadevanjih za razvijanje in ohranjanje pohoda »Po nagelj na Limbarsko goro«. Za tehnično podporo prireditvi (šotori, ozvočenje ...) je dolga leta skrbel Janez Prelovšek, za povezovanje med KS Moravče in organizatorji prireditve pa takratni tajnik Milan Brodar.

Organizatorjem Pohoda po nagelj na Limbarsko goro, ki se je razvil v množično rekreativno zabavno prireditev, je sledilo tudi Gostišče Urankar na vrhu Limbarske gore, v letu 1995 pa so se organizirali tudi krajani Limbarske gore in Hrastnika, ki so ustvarjalno sledili prvim organizatorjem pohoda.

Nihče v tistem času ni razmišljal o tem, da se bo pohod Po nagelj na Limbarsko goro tako »prijel« pri vseh Slovenkah in Slovencih in bo poleg pohodništva, praznovnja dneva žena in materinskega dneva na prelepi Limbarski gori na nek način odražal tudi aktualne družbenopolitične razmere v naši državi, bodisi z nekaterimi obiski vidnih predstavnikov družbenopolitičnega življenja v državi, nagovori obiskovalcem, evforijo ob samostojnosti naše nove države, bodisi s samim kulturnim programom. Poleg tega je bila Limbarska gora priložnost za mlade glasbene talente, ki so se kasneje tudi uveljavili kot dobri glasbeni ali vokalni izvajalci in tudi za domače kulturne ustvarjalce. Kljub temu pa je še vedno ostal edini in največji cilj prireditve; zahvala ženam in materam ob njihovem prazniku ter sproščeno srečanje vseh pohodnikov na Limbarski gori.

Po dvajsetih letih, ko se je postavljal pod vprašaj obstoj prireditve, je moja velika želja, da bi nagelj na Limbarski gori še dolgo in uspešno cvetel in povezoval vse organizatorje prireditve, širil turistično ponudbo v dolini Črnega grabna in v Moravški dolini obiskovalke in obiskovalce Limbarske gore pa navduševal za vnovičen obisk prireditve v mesecu marcu kot tudi Limbarske gore v vseh letnih časih, saj je s cerkvijo svetega Valentina biser, ki je lep vedno, ko se ozremo nanj ali si ga pobliže ogledamo.

Z Limbarske gore se nam odpira pogled na naš alpski svet, slikovito hribovje, ki obdaja Moravško dolino in nam omogoča nepozabne trenutke sprostitve in občudovanja lepot naše Slovenije. Limbarska gora nas znova in znova vabi, da jo obiščemo.

Milan Brodar, tajnik KS Moravče v obdobju 1978 – 1995

Pohod po nagelj skozi oči organizatorja

Društvo krajanov Limbarska gora sodeluje pri organizaciji prireditve od leta 1995. Takrat smo se pridružili društvom SK Termit Moravče in Tabornikom RMD, ki so skupaj z začetnikom prireditve ŠD Krašnja orali ledino. Ideja Marjana Štruklja je dobila krila in po šestih letih je bila poznana ter obiskana in je dosegla visok nivo. Najprej je bila namenjena samo dnevu žena, kasneje pa se je v praznovanje vključil tudi materinski dan.

Na žalost je po dveh letih prišlo med organizatorji do nesoglasij, zato sta dolgo časa prireditev pripravljala samo DK Limbarska gora in SK Termit, v zadnjih letih pa ji je zvesto samo še naše domače društvo s peščico požrtvovalnih članov, ki so zvesti tradiciji in se trudijo izključno zaradi prireditve same in njenih ljubiteljev.

Prireditve se med seboj razlikujejo, vsaka je malo drugačna in nekaj posebnega. Prva leta se je prodajala samo domača hrana. Kruh, pecivo, potice in druge dobrote so napekle pridne gospodinje, možje pa so poskrbeli za klobase, meso in pijačo. Na žalost je zakonodaja opravila svoje in domače dobrote je bilo potrebno opustiti. V zadnjem času so se predpisi še bolj zaostrili, zato je gostinsko ponudbo moral prevzeti registriran gostinec.

Še vedno pa ostaja osnovni namen prireditve nakloniti pozornost ženam, materam, dekletom, jim čestitati in se jim zahvaliti, hkrati pa poskrbeti za rekreacijo in zdravje in čim več ljudi zbezati iz zimskih zapečkov v naravo.

V zborniku, ki je pred vami, objavljamo tudi naše sponzorje in donatorje, saj brez njih ne gre in se jim najlepše zahvaljujemo. Zahvala velja vsem, ki prispevajo dobitke za srečelov in vsem, ki nam vsako leto pomagajo že prej, potem, ali pa na sami prireditvi. Le kako bi brez zvestih prostovoljcev na parkiriščih ali kje drugje, pa brez gasilcev … Hvala tudi vsem, ki odstopijo prostor za namene prireditve. Hvala nastopajočim, voditeljici in voditeljem, poročevalcem… Nemogoče je pravzaprav vse našteti. Hvala tudi vam, drage obiskovalke in obiskovalci, ki nam ostajate zvesti in prireditev delate prijetno, domačo, preprosto.

Še enkrat hvala vsem, ki nosite velike in male zasluge, čeprav vas nismo posebej imenovali, smo za vsako najmanjšo pomoč iskreno hvaležni, saj tisti, ki opravijo najmanj opazno delo, prispevajo največ. Vsi, ki menite, da ste v teh dvajsetih letih kakorkoli pomagali in doprinesli k uspešnosti prireditve, se lahko najdete v tej VELIKI ZAHVALI, saj je namenjena tudi vam.

Društvo krajanov Limbarska gora

Izvlečki iz Zbornika

Dragi ljubitelji prireditve Pohod po nagelj na Limbarsko goro!

Prireditev postaja vse bolj priljubljena, zato smo jo želeli vsem obiskovalcem ob 20. jubileju še bolj približati. Menimo, da bo zelo zanimivo o njej še kaj več zvedeti. Tako je sedaj pred vami knjižica, v kateri sem predstavila zgodovino prireditve in zbrala nekaj različnih mnenj, vtisov, spominov, izpovedi, anekdot in še kaj. Upam, da vam bo všeč in bo našla mesto na vaši knjižni polici.

Kronika je pisana na podlagi arhivskih podatkov, ki so mi bili dostopni. Največ podatkov sem dobila iz pisnih virov, predvsem lokalnih časopisov Slamnika in Novic iz Moravške doline ter iz arhivov društev, dopolnila pa z ustnimi podatki posameznikov, ki so bili pri "Nageljnu" udeleženi in pripravljeni pobrskati po spominu. Prijetno sem bila presenečena nad sodelovanjem moravških tabornikov, saj so mi dali na razpolago njihovo kroniko in foto arhiv, čeprav je z njimi pred leti prišlo naše takratno vodstvo močno navzkriž. Zato sem jim zaradi njihove pripravljenosti še prav posebej hvaležna, prav tako Franciju Urankar za slikovno gradivo.

Močno pa obžalujem, da izjave in podatkov niso želeli posredovati v ŠD Krašnja, ki so bili začetniki te prireditve in kjer se je ta zamisel tudi rodila. Prav od njih bi lahko največ izvedeli o samih začetkih. Škoda tudi, da se vabilu ni odzval dolgoletni predsednik DK Limbarska gora in eden od glavnih organizatorjev Marko Urankar, ki je zelo zaslužen, da smo prišli do 20. prireditve. Veliko zanimivega bi lahko vsi skupaj dodali in tako obogatili mozaik zgodovine in spominov dvajsetletne priljubljene prireditve. Iz istega razloga je tudi slikovno gradivo skromnejše, kot bi lahko bilo.

Kljub temu menim, da mi je uspelo izbrskati marsikaj zanimivega, kar ste že mnogi pozabili, pa tudi zanimivo je primerjati prireditve med seboj, zagotovo je vsaka od njih nekaj posebnega.

Ni bilo sicer lahko, veliko truda je bilo vloženega, pa vendar se je za vas, drage obiskovalke in obiskovalci, ki vam ta prireditev toliko pomeni, splačalo potruditi.

Seveda pa se moram najlepše zahvaliti prav vsem, ki so bili pri nastajanju tega zbornika pripravljeni sodelovati. Hvala vsem, ki ste se odzvali moji prošnji. Še posebno se zahvaljujem Marti Gorjup, ki je pripravila strokovno bibliografijo člankov in izbrskala še tiste, ki jih meni ni uspelo. Posebna zahvala velja Bernardi Mal, ki ima veliko izkušenj s pisanjem in urejanjem, zato mi je znala svetovati in me spodbujati za dopolnjevanje gradiva, kakor tudi vsem drugim, ki so mi pri tem napornem delu z besedami vlivali moči, da sem začeto delo tudi dokončala.

Na koncu vabim vse, ki se o prireditvi spominjate česa zanimivega, ali imate še kakšen pomemben podatek, ki manjka, da to, če želite, posredujete na naslov DK Limbarska gora, Limbarska gora 17, 1251 Moravče. Podatke bomo shranili v arhivu in jih pri pripravi novega zbornik z veseljem in v korist skupnosti tudi uporabili.

Francka Toman

Datumi preteklih prireditev Pohod po nagelj na Limbarsko goro

1. prireditev nedelja, 5. marec 1989

2. prireditev nedelja, 4. marec 1990

3. prireditev nedelja, 17. marec 1991

4. prireditev nedelja, 22. marec 1992

5. prireditev nedelja, 21. marec 1993

6. prireditev nedelja, 13. marec 1994

7. prireditev nedelja, 19. marec 1995

8. prireditev nedelja, 10. marec 1996

9. prireditev nedelja, 16. marec 1997

10. prireditev nedelja, 15. marec 1998

11. prireditev nedelja, 14. marec 1999

12. prireditev nedelja, 12. marec 2000

13. prireditev nedelja, 25. marec 2001

14. prireditev nedelja, 17. marec 2002

15. prireditev nedelja, 16. marec 2003

16. prireditev nedelja, 21. marec 2004

17. prireditev nedelja, 13. marec 2005

18. prireditev nedelja, 26. marec 2006

19. prireditev nedelja, 18. marec 2007

20. prireditev nedelja, 9. marec 2008

21. prireditev nedelja, 15. marec 2009

22. prireditev nedelja, 14. marec 2010

23. prireditev nedelja, 13. marec 2011

24. prireditev nedelja 25. marec 2012

25. prireditev nedelja 17. marec 2013

O prireditvi po 20 letih tisti, ki so tako ali drugače povezani z njo

Limbarska gora že dvajsetič zapored cvet izvirnosti

Vse bolj se potrebe turistov in pohodnikov usmerjajo v iskanje izvirnosti in doživetij, ki jih podeželje lahko nudi s svojo naravno in etnološko dediščino. Prav gotovo je prireditev, kakršno pripravljajo v Društvu krajanov Limbarska gora že dvajsetič zapored, cvet izvirnosti, ki bi si ga želela vsaka občina. Delo naših društev, ki s svojimi aktivnostmi promovirajo našo občino, zasluži vso pohvalo, zato se jim Občina po svojih močeh z veseljem pridružuje.

Prizadevnim krajanom želim veliko uspeha tudi v prihodnje, obiskovalcem iz vse Slovenije pa prijetno doživetje Limbarske gore.

Martin Rebolj, župan

Gora ima zveste obiskovalce

Slovenija odkriva prednosti in zahteve Evropske unije, prav tako pa tudi Evropa odkriva Slovenijo, zaradi česar smo trenutno v evropskem vrhu glede na porast turizma v državah EU. V tem pogledu ima tudi Limbarska gora, kot privlačna turistična točka blizu glavnega mesta Slovenije, še veliko možnosti za nadaljnji razvoj. Dolgoletna prireditev Po nagelj na Limbarsko goro dokazuje, da ima gora zveste vsakoletne obiskovalce, ki se radi vračajo na to lepo razgledno točko z arhitekturnim biserom, kot imenujemo cerkev sv. Valentina, in h gostoljubnim domačinom, ki se vsako leto potrudijo za lep sprejem in prijetno vzdušje na prireditvi. Prednost Limbarske gore je tudi v njeni dostopnosti za obiskovalce vseh starosti ter z različnimi željami in zahtevami. Na vrh vodijo potke iz različnih smeri za tiste, ki si želijo rekreacije v naravi, lahko dostopna pa je tudi vsem, ki želijo obiskati cerkev ali zgolj uživati v lepem razgledu po širni Sloveniji.

Ljudmila Novak, evropska poslanka

Podjetje Nissan Krulc iz Moravč je že več let generalni sponzor prireditve.

»Za sponzoriranje se odločamo, ker je prireditev v domačem kraju, je množično obiskana in tako svojo ponudbo lahko predstavimo veliki množici ljudi. Veliko pa nam pomeni tudi druženje, saj se takrat srečamo z mnogimi prijatelji in znanci. Tista nedelja je tako koristna poslovno, družabno in duhovno. Prireditev smo pripravljeni podpirati tudi v bodoče,« je povedal direktor Milan Krulc.

Limbarska gora je za Termit isto kot Triglav za našo domovino.

Lepo je, ko na pomlad povabite naše matere, žene in dekleta, naj pridejo po nagelj. Temu povabilu se s podporo tudi mi vedno radi odzovemo.

V Moravški dolini in okolici živijo dobri ljudje, ki si zaslužijo le najboljše.

Posebej za vsak Pohod doslej si zaslužite čestitke!

Še velikokrat se bomo srečali!

Termit

Tudi podjetje SAM, d.o.o. iz Zg. Jarš je redni sponzor prireditve.

»Pohod na Limbarsko mi pomeni sprostitev in druženje s prijatelji,« je povedal njihov direktor Anton Sedeljšak, ki se prireditve tudi redno udeležuje.

Na Limbarsko goro še pridem

Rada sem bila in sem med ljudmi, zato je bil tradicionalni Pohod po nagelj na Limbarsko goro vedno priložnost za prijetna srečanja, tudi potem ko smo se razdelili na več občin. Zato se najbolj spomnim srečanj z ljudmi, stiskov rok, pogovorov, čestitk in dobrih želja. Pa seveda vedno prijaznih organizatorjev in nageljna, ki je v vseh teh letih postal simbol - ne le prireditve temveč tudi Limbarske gore in pridnih ljudi. Kot županja občine Domžale sem si prizadevala, da je Občina omenjeno prireditev tudi sofinancirala. Ob tem pa bi rada povedala, da so morda prav na osnovi dobrih izkušenj z ženskami - županjami, kasneje za svojo županjo v občini Moravče izvolili Ljudmilo Novak, ki jo je dandanes politična pot popeljala vse do Bruslja...

Čestitam ob obletnici in obljubljam, da na Limbarsko goro še pridem.

Cveta Zalokar Oražem, poslanka v Državnem zboru RS

Joži Barlič iz Blagovice se je udeležila 18 prireditev, le enkrat je zaradi sinove bolezni morala ostati doma. Zbranih ima tudi vseh 19 spominskih frakeljnov.

»Ne vem natanko, zakaj sem začela hoditi po nagelj. Mislim, da so me na to napeljali limbarski fantje, ki so bili večkrat naši gostje. Potem pa je to postalo samoumevno, da se takrat s celo družino in prijatelji peš podamo na Limbarsko. To deluje sproščujoče in za nas je ta dan praznik. Vedno se imamo lepo in takrat si damo duška. Najbolj super pa je bilo takrat, ko je padal sneg in smo komaj ušli s poti splašenim konjem (10. Nagelj).

Nad prireditvijo smo navdušeni. Vse pohvale tistemu, ki se je tega spomnil, vsem organizatorjem in tistim, ki se še vedno trudijo. To morate ohraniti!«

po pripovedi zapisala Francka Toman

Me hočemo nagelj od "Gorjanca" in Janez v narodni noši je zakon!

Naša družba prijateljev z Dol in Soteske hodi po nagelj že od 2. prireditve naprej. Leta 1999 se nam je pridružila še skupina sodelavcev iz Kamnika z družinami in od takrat smo začeli hoditi v dveh skupinah. Na vrhu smo se dobili in skupaj čez dan uživali in se lepo imeli.

Po novem letu se kar kmalu začnemo pogovarjati in poizvedovati, kdaj bo "limbarski nagelj", da si rezerviramo datum. Zanimivo je, da smo letos Moravčani izvedeli za datum pri naših sodelavcih v Kamniku, kar nas je presenetilo. Vedno smo mi povabili Kamničane na pohod, letos je bilo obratno. Sicer pa sploh ni pomembno, od kod pride informacija, važno je, da se po nagelj gre!

Smo pa ženske iz naše skupine malo bolj zahtevne, saj vedno hočemo prejeti čestitke in nagelj samo od Janeza, pa čeprav moramo čakati v vrsti. Se že kako »prigužvamo«, da pridemo do njega. Lani je bilo kar malo nerodno, ker je bil župan brez oboževalk, me pa smo vse rinile k Janezu. Ampak me hočemo nagelj od "Gorjanca" in Janez v narodni noši je zakon!

Darja Galin, Dole

Kaj pritegne mene in mojo družino na Limbarsko goro po nagelj?

V prvih letih, ko pohod še ni bil tako popularen in znan med ljudmi bližnje in daljne okolice, je bila to samo priložnost, da gremo v naravo, na izlet, malo poklepetat k prijateljem domačinom, pogledat kako napreduje cesta, pa tudi dati nekaj zaslužka krajanom, saj je cesta bila velik zalogaj. Kasneje pa je postalo že samoumevno, da v marcu gremo po nagelj.

Pritegne nas prijaznost, prisrčnost, dobra volja in veselje domačinov, kar prenašajo tudi na obiskovalce. Organizatorji z marljivostjo pripomorejo, da prireditev uspe, ne glede na vreme, saj smo hodili v vetru, snegu, kakšno leto pa nas je toplo grelo tudi sonce.

Pohoda po nagelj sem se udeležila nekje sedemnajstkrat, sprva sama z možem, kasneje tudi z otroki. S seboj smo povabili prijatelje in vedno smo bili in smo še vesela družba.

No pa še ena prigoda: leta 1999 smo na poti v dolino pomagali nekemu atu iz Moravč, ki je omagal ob poti. Kasneje smo zvedeli, da je nekdo že prej poklical reševalce, da mu pomagajo in ti so ga iskali po celi Limbarski, a ta čas je bil ata že na varnem doma.

Vse pohvale organizatorjem, želim jim čim več dobre volje, iznajdljivosti in poguma. Nasvidenje marca 2008!

Polona Narobe, Študa

Po dolgi zimi se prileže

Do sedaj sem bila pri prireditvi udeležena v več vlogah: kot obiskovalka, kot poročevalka za Novice iz Moravške doline in kot ponudnica izdelkov, ki jih izdelujemo v društvu Rokodelcev iz Moravške doline.

S prijatelji pa vsako leto komaj čakamo na to priljubljeno prireditev, saj se prav prileže po dolgi zimi. Pogrešamo pa česa novega, da bi bilo dogajanje še bolj pestro in zanimivo.

Branka Bizjan, Dešen

Maloštevilni odbor organizira tako veliko prireditev

Društvo Vrtnica se že vrsto let udeležuje tradicionalnega Pohoda po nagelj na Limbarsko goro in to organizirano ali pa individualno.

Pri tem prireditelje občudujemo, da tako maloštevilni odbor organizira tako veliko prireditev. Naši člani se radi zabavajo ob dobri glasbi, ki jo je tam na pretek. Možno se je okrepčati ob stojnicah z domačo ponudbo in seveda uživati v lepem razgledu po okoliških hribčkih. Tudi letos se vidimo in upamo, da bo še kaj prostora na vaši gori, kajti iz leta v leto je več obiskovalcev.

Darja Korenčan, Društvo Vrtnica

Reportaža je najboljša, če si novinar vzame dovolj časa za doživetje samega vzdušja

Prireditev Po nagelj na Limbarsko goro je zaradi svoje dolgoletne tradicije in množičnosti zelo zanimiva tudi za medije in že vrsto let o njej poročamo tudi v Gorenjskem glasu, tudi zato, ker se na Limbarsko goro po nagelj vsako let odpravi zelo veliko žensk iz vseh koncev Gorenjske. Reportaža s takšne prireditve je najboljša, če si novinar vzame dovolj časa za doživetje samega vzdušja, zato se tudi sama na Limbarsko goro vsakič odpravim peš iz Moravč. Nagelj na cilju, kuhano vino na stojnici, prijazni organizatorji, ki ne skoparijo z nam potrebnimi podatki, in vesela množica ljudi so stvari, ki dogodek iz službenega opravila naredijo v prijetno druženje. V Gorenjskem glasu bomo tudi v bodoče poročali o prireditvi, veseli pa nas, da bo kronika dolgoletnega dogajanja odslej zbrana tudi v tem zborniku.

Jasna Paladin, novinarka Gorenjskega glasa

Prijetno ob nageljčku, čestitki, tudi kakšnemu poljubčku znanca ali sodelavca

Rada se spominjam začetkov priprav na prireditev Po nagelj na Limbarsko goro, tudi sestankov z organizatorji v vedno prijazni gostilni na vrhu gore, ki jo tudi sicer rada obiščem. Večine prireditev sem se udeležila, bila vedno prijetno presenečena ob nageljčku, čestitki, tudi kakšnemu poljubčku starega znanca in sodelavca. Navadno smo šli v družbi, z otroki, v vsakem vremenu, vselej pa sem se tudi potrudila, da sem pripravila zapis za SLAMNIK. Od tod prijetni spomini na sogovornice, med katerimi je bilo veliko takih, ki jim je nageljček z Limbarske gore pomenil edino darilo ob dnevu žena in materinskem dnevu. Ob vsakem obisku me je očaral razgled, številna množica, predvsem pa prijaznost in delavnost organizatorjev, ki so se prav vedno potrudili, da je bil na Limbarski gori v marcu najmanj en dan nepozaben za vse desettisoče, ki smo ta čudovit del naše nekdanje skupne občine obiskali. Ne dvomim, da bo tudi v prihodnje tako, zato nasvidenje na pohodu Po nagelj na Limbarski gori 2008.

Vera Vojska

Otroci so se vselej radi odzvali povabilu

V vseh letih prireditve je Društvo krajanov Limbarske gore uspešno sodelovalo z OŠ Jurija Vege Moravče. Vedno sem se rada odzvala povabilu enega ali drugega predsednika, da kot mentor iz šole in vrtca pripravim program. To je bil zame in za otroke poseben izziv, saj je prireditev kmalu prerasla meje izven zdajšnje občine Moravče in bivše občine Domžale. Tudi otroci so se vselej radi odzvali povabilu in pridno vadili za nastop, potrebno pa je bilo tudi sodelovanje staršev. Večkrat nas je pošteno zeblo, ko smo nestrpno čakali na nastop na mrazu in vetru, včasih tudi snegu, nemalokrat pa je bila za to kriva tudi trema, saj ni bil mačji kašelj stati na odru in nastopati pred tako veliko množico ljudi. Kljub vsemu smo se vedno vračali v dolino s prijetnimi občutki.

Ob 20–letnici prireditve želim vsem članom društva izraziti čestitke za uspešno izvedene prireditve, šola pa je pripravljena na sodelovanje tudi vnaprej.

Marija Gotar

»Letos bom že 12. leto delil nageljne na prireditvi. Prav posebno doživetje je to, stisniti roko, čestitati in izročiti cvet več tisočim obiskovalkam, ki so vse po vrsti tega zelo vesele, toliko bolj, kolikor so se morale za to potruditi. Nekatere imajo še dodatne želje, dostikrat se katera želi slikati z mano za spomin. Če jim to toliko pomeni, zakaj pa ne. Mnoge sprašujejo, če sem še samski in dobivam različne ponudbe. Česa vsega ne slišim takrat! Včasih kakšno kritiko, največkrat pa pohvale. Škoda, da večino pozabim, saj je preveč vsega. Malo me iz tira vržejo intervjuji, saj jih nisem vajen, pa tudi pripraviti se nimam časa, tako da verjetno kdaj izjavim tudi kakšno neumnost,« je povedal Janez Toman, ki oblečen v narodno nošo z veseljem opravlja svojo pomembno nalogo.

Draga in Stane Pervinšek iz Krašnje sta o dogajanju okoli prireditve povedala: »Ponosni smo, da je ideja za Nagelj zrasla pri nas v Krašnji, saj je zamisel zanjo dal predsednik našega Športnega društva, Marjan Štrukelj.

Limbarska gora je tako lepa točka, da je ideja preprosto morala uspeti in to se je pokazalo že v prvih letih, nihče pa takrat ni pričakoval tako množičnega obiska, kot je sedaj. Smo pa prepričani, da je prav na podlagi Marjanove zamisli postala Limbarska bolj zanimiva in od takrat so jo začeli pohodniki bolj množično obiskovati tudi preko leta.

Kot člani ŠD Krašnja smo prvih osem let z veseljem pomagali na prireditvi. Potem pa je med ostalimi soorganizatorji prišlo do konflikta in Taborniki iz Moravč niso smeli več sodelovati. Ker smo bili z njimi zelo povezani, se je naš predsednik odločil, da tudi ŠD Krašnja solidarnostno ne bo več sodelovala, saj po njegovem brez Tabornikov ″Nagelj″ ni več tisto, kar si je zamislil on. Mnogi sicer niso natančno vedeli, kaj je bil povod temu, da nismo več zraven, vsi pa smo bili zelo prizadeti in razočarani.

Kakšni dve leti po tem se je prireditve udeleževalo zelo malo Krašnjanov, kasneje pa smo to preboleli in v vedno večjem številu hodili kot obiskovalci po nagelj. Prireditev pa imamo še vedno za našo.

Kljub vsemu pa moramo zdajšnje organizatorje pohvaliti za lepo pripravljene prireditve in upamo, da bodo pri tem vztrajali, saj ″Nagelj″ mora ostati. Tako lepa in izvirna ideja Marjana Štruklja preprosto ne sme zamreti!«

Ta nastop imam v lepem spominu

Vesela sem, da so mi v DK Limbarska gora že pred dvema letoma dali priložnost nastopiti na tako množični in odmevni prireditvi, kot je Pohod po nagelj na Limbarsko goro, čeprav takrat še nisem bila znana na slovenski glasbeni sceni. Kljub temu so me ljudje lepo sprejeli in imam ta nastop v lepem spominu. Tudi v bodoče bom z veseljem sprejela povabilo, če bodo organizatorji seveda to želeli.

Malo je danes tako velikih in zahtevnih prireditev, ki bi jih organizirali zgolj s prostovoljnim delom in z namenom narediti ljudem veselje. Ta, mislim, da vsekakor je, zato se je zelo veselim in jo podpiram.

Eva Černe, pevka

Brane Lavrič iz Serjuč je 8 let vodil kulturni program na prireditvi (od leta 1991 do leta 1998).

»V tistih letih sem večkrat vodil različne prireditve, zato so se organizatorji tudi za Nagelj spomnili name. Nekaj veznega besedila so mi pripravili, veliko podatkov pa sem moral poiskati sam. V glavnem sem govoril kar iz glave, kar mi je pač takrat prišlo na pamet. V začetku je bilo malo težje, kasneje pa sem se že dobro znašel. Treme nisem nikdar imel, čeprav je bilo vsako leto več ljudi. Najbolj sem bil vesel, ko me je na eni izmed prireditev pohvalila izkušena televizijska voditeljica Ajda Kalan, nad čemer sem bil zelo presenečen.

Pri kulturnem programu me moti, da ga ne morejo spremljati vsi obiskovalci, vendar vem, da je to na takšnem prizorišču skoraj nemogoče. Zanimivo bi bilo, če bi se na različnih koncih kaj dogajalo, na primer nekje bi bil prostor za otroke, drugje za starejše …, saj različne starostne skupine potrebujejo različno zabavo.

Se je pa na toliko prireditvah zgodilo tudi mnogo zanimivih prigod, še več pa po prireditvi, ko se udeleženci vračajo domov, pa tudi še naslednji dan … Nekoč me je šele v torek nekdo klical, če mogoče vem, kje je v nedeljo pustil avto. Čeprav nisem imel pojma, sem šel z njim in prečesala sva celo Limbarsko in ga po dolgem času našla v neki dolinici. Lastnik pa se pri najboljši volji ni mogel spomniti, kako ga je pripeljal tja.«

Joži Jerman iz Moravč je vnukinja sedaj že pokojne Marije Novak, ki so jo v letu 1997, ko je praznovala 100. rojstni dan, po nagelj na Limbarsko goro iz Moravč pripeljali s helikopterjem. Nadvse je ponosna na ta dogodek, ki se ga živo spominja.

»Matka, kot smo jo klicali, je bila najprej zelo presenečena, ko jo je obiskal takratni predsednik DK Limbarska gora Marko Urankar in jo seznanil s predlogom. Ni mogla verjeti, da jo je doletela takšna čast, saj njene korenine niso od tukaj. Z veseljem je pristala na ponudbo.

Med vožnjo se ni mogla načuditi, kako lepa je Moravška dolina od zgoraj, bila je navdušena in je uživala med poletom. Moja mama in jaz, ki sva jo spremljali, pa sva se veselili skupaj z njo. Noge so jo sicer bolele, a se je vse splačalo potrpeti. Tudi nobenega strahu ni pokazala. Dejala je, da je že dovolj dolgo na svetu in za tako izjemno doživetje je vseeno, četudi "pademo dol".

Nekajkrat smo zakrožili nad Limbarsko in Črnim grabnom, potem pa smo pristali. Množica jo je čakala in navdušeno pozdravljala, moškim je odnašalo kape, Matka pa je bila presrečna. Na odru ji je nagelj izročil Podokničar, ki je nato prebral še njeno zahvalo, ki jo je že prej doma pripravila. Po tem slavnostnem delu so ljudje še kar hodili k njej, ji čestitali in prinašali darila, tako da je vsa vznesena izjavila, da se počuti kot papež.

To je bilo res prekrasno doživetje, ki ni ogromno pomenil samo njej, temveč vsem ostalim, ki smo se veselili z njo, še posebno pa njenim najbližjim, ki se bomo tega s ponosom in veseljem vedno spominjali.

Ne glede na vreme so pohodniki vedno nasmejani in dobre volje

Tisti, ki so vsako leto za Nagelj na Limbarski gori, vedo, da človek lahko doživi toplo pomlad, ali pa hladno zimo. Vsem prireditvam pa je skupno to, da so, ne glede na vreme, pohodniki vedno nasmejani in dobre volje.

Z Igorjem sva vedno delila nageljne na manj »oblegani strani« in ko je začelo zmanjkovati rožic, so pohodniki hodili naokrog na najino stran Limbarske gore. Samo da so dekleta in žene dobile svoj nagelj, možje pa malo podpore.

Primož Peterka, Stegne