Stran od televizorja, lep dan kliče

Limbarska gora

Naše sanje so pogostokrat baročne: razgibane, bohotne, zamaknjene, breztežne, ljubezenske. Ko se nam svet ob prebujenju zruši na glavo, bi radi sanjali naprej.

Pojdimo na Limbarsko goro, plečato kopo med Moravčami in Krašnjo. Tam je svet podoben sanjam. Tam bi človek rad vzletel. Tam stoji razgibana in boho­tna baročna cerkev, ki jo je bil okoli leta 1735 zgradil ljubljanski stavbenik Gregor Maček kot eno svojih največ­jih mojstrovin. Zamaknjeni in brezte­žni baste od širnega prostora, s kate­rega se - kakor s številnih kucljev tu v središču Slovenije - lahko razgledate po polovici države. Kar pa se ljubezni v našem povabilu tiče, utegne za vas kaj storiti sveti Valentin, ki ima tu svoje najmogočnejše svetišče pri nas. Morda zadeva po 14. februarju ni več najbolj aktualna, vendar je ta svetnik dober za vse koledarske čase in za vsako vreme, razen v visokem snegu; takrat se gazenje k njemu malce vleče. Toda, ali ljubezen ne premaga vseh težav? Ta mučenec, ta prikupni ljudski svetnik in priprošnjik, nima le klju­čev do korenin v zemlji, ampak tudi do naših korenin, ki jih imamo kje drugje kot v srcu. Sicer pa je Valentin dober tudi čez telesne slabosti, čez božjast in podobne bolezni v glavi. Za svojega zavetnika ga časte čebelarji in kot svojega posebnega zaščitnika so si ga razglasili tudi romarji.

In Limbar­ska gora je stara in častitljiva sloven­ska božja pot, ki je bila večkrat lepo opisana. Pod njo se je v Krašnji ro­dil nadarjeni pisatelj Franjo Maselj Podlimbarski, ki je leta 1890 v Lju­bljanskem zvonu slikovito opisal svojo otroško romarsko izkušnjo, na primer nočno bedenje v cerkvi, tako podobno sanjam: Vse je bilo tako skrivnostno, slovesno in neslovesno. Ob stenah in v kotih je kraljevala gosta tema; iz nje je gledal tu in tam podkovani če­vej, kuštrava glava, stisnjena pest, žensko krilo. V visečih svetilkah so brlele rdeče in zelene luči; njihovi žarki so se otrinjali na zlatih opra­vah svetnikov in svetnic. Rožjale so brojanice, loputale duri, odmevali so koraki vstopivših romarjev. V klopi nad menaj je slonela ženska in globoko dihala, tiho kimaje z glavo, poleg nje je hrkal in hropel romar. Skoz okno je padala mrkla svetloba na oltar, žarek svetilke se je opiral naravnost na obličje Iesene podobe svetnikove. In ta svetnik je gledal tako drobno in naperjeno name! Se­veda, saj Franjo še ni mogel vedeti, da ga v življenju čaka ena sama ljubezen­ska nesreča.

In še Podlimbarski sočno opisuje, kako so po peščenih poteh in ste­zah prihajali romarji z vseh strani na goro, kako so berači razodevali svoje pretege in žalosti ter moledovalne ve­ščine, kako so kramarji razprostrli in razobesili svoje blago. Tu je suh jat dedek mrcvaril in rezal kuhanega koštruna na majhne kose; pomagala mu je naduhla ženska, ki je pobirala novce od gostov in jim delila juho. In še je mladi romar poln sladkega upanja odnesel v dolino podobico sv. Valentina.

Za romarje zdaj okoli cerkve gradijo veliko parkirišče, zakaj novodobnim Franjem se pešačenje upira. Polni so nekega napuha, ki jim ga dajejo zlahka pridobljene višine svetega pro­stora, s katerega se vidi kot iz balona. Za vsak še tako majhen napor pa do­bijo poplačilo v bližnji prijetni domači gostilni.

Pa se je tako lepo izogniti cestam. Iz Krašnje, skozi katero hrumi promet med Ljubljano in Celjem, peljejo dobro označene poti na vrh, so lahke in primerne za vsako­gar. Manj kot poldrugo uro je na pri­sojno travnato pobočje, vrh katerega je zleknjen Valentin, ki ga ravno zdaj na novo rašpljajo in pleskajo. Njegov zvonik stoji samostojno, kar je še do zdaj nerazložena gradbena navada v kamniškem koncu. Limbarski zvonik bi utegnil biti ostanek stolpa gradu Lilenberg, ki naj bi nekoč stoloval na vrhu.

V dnevni luči boste v cerkvi za razliko od Podlimbarskega lahko doživeli, ka­kšno mogočnost in učinkovitost si je znal privoščiti drzni barok. Njeno pro­stornino, poslikavo in opremo doživite že pri glavnih vratih. 'Tu ni ničesar več dodati niti vzeti, vse je veličastna na­rava uma, ki zna težo in svetlobo lah­kotno uravnotežiti v skladno celoto, umetnino velikega arhitekta. Limbarska gora je s svojimi sferičnimi razsežnostmi pravi prostor hrepene­nja, pa naj bo človek gori sam, v dvoje, v krogu dtužine ali dobre družbe. Ni le kraj, kjer naj bi ga svetnik tako ali drugače uslišal; zakaj ne bi poromali gor tudi zato, da bi še Valentin imel kaj od dobrih človeških želja. Če ga pogledate v zunanjem oltarju, tistem, ki stoji v kamniti lopi od glavnem vhodu, boste opazili, da se mu ne godi najbolje. Pred tristotimi leti so ga bili izklesali iz mehkega zelenega kamna in zdaj komaj še kljubuje viharjem in drugim naravnim močem. Ni lahko biti na svetu, če si narejen iz mehke in večno zelene stvari; pa še zato, da bi bil večno dober le za druge. Le zakaj bi ves svoj vek moral biti mučenec?

Objavljeno v prilogi VIKEND magazin.