Valentinovo dandanes

Dovolj radovedno in seveda pogumno dekle, je prišlo lahko do bodočega soproga po veri, da je mogoče njegovega duha uročiti, tako, da se potem določen ali nedoločen moški v prihodnosti z njo poroči. Zato, kako povabiti bodočega ženina, pa je potrebna seveda posebna čarovnija In zakaj pogum? Zato, ker je bilo treba na predvečer sv. Valentina na pokopališče. Tam je morala odpeti v ta namen predpisano pesem in dvanajstkrat teči okrog cerkve. Če pa si ni upala med grobove, je lahko storila tako, kot neka mlada dama leta 1754.

Ta si je na predvečer valentinovega priskrbela pet lovorjevih listov. Štiri je pritrdila na vogal svoje blazine, petega na sredino. Prijateljica ji je povedala, da se bo še pred koncem leta poročila, če bo tisto noč sanjala o svojem bodočem ženinu. Da bi bila še bolj gotova, je v trdo skuhala jajce, vzela ven rumenjak in jajce napolnila s soljo (sol ima vedno močno apotropejsko vlogo in čarobno moč). Potem je šla leč in pojedla jajce z lupino vred, ne da bi potem govorila ali pila. Napisati pa je bilo treba še imena najboljših prijateljev; koščke papirja je zavila v ilovico in jih potopila v vodo. Prvi, ki je priplaval na površje, je bil Valentin. In prvi, ki je gospodični priplaval na površino, je bil neki g. Blossom. Vse jutro je dama ostala v postelji z zaprtimi očmi, dokler ni prišel na obisk prav on. Če bi namesto njega prvega videla kakšnega drugega moškega, bi vse splavalo po vodi. Slabo znamenje je bilo tudi, če so dekleta prve srečale ženske.

Splošna vera je torej bila, da bo prvi moški, ki ga sreča dekle ali ženska na ta dan, pri priči njen valentin. Zato je vsaka presneto dobro pazila. Dandanašnje šolarke v Angliji in Ameriki še vedno verjamejo v to in nekatere hodijo naokrog z zaprtimi očmi tako dolgo, dokler se ne počutijo 'varne'.

Znameniti Anglež Samuel Pepys je na ta dan v svoj skrivni dnevnik zapisal:

Valentinovo, 14. 2. 1662. Nisem se prikazal pri Siru Battenu, saj nočem, da bi bila njegova hči spet moja valentina, ker nisva več tako dobra prijatelja.

Ker so bila z valentinovim povezana darila, je bil ta praznik priljubljen tudi med otroki. Ti so hodili na primer v Angliji po vaseh in peli prigodne pesmi. Pazili so tudi na to, da so vstali pred sončnim vzhodom. Če so mogli prvemu človeku, ki so ga videli, v Norfolku dvakrat zapovrstjo reči 'dobro jutro, valentin', preden jih je oni nagovoril, so dobili darilo. Če pa jih je sonce prehitelo, je imel možak pravico reči, da je 'od sonca opečen' in darila so splavala po vodi.

O že pred stoletji tako priljubljenem valentinovem je pisala tudi vrsta angleških literatov, kar pomeni, da je šlo za praznik s poanto. Shakespearov sodobnik Thomas Nashe je prisrčno opisal svoja doživetja na valentinovo, drugače, spet, pa esejist Charles Lamb. Ta je oštel prinašalce valentinovih pisem za ljudi, ki slabo oponašajo poštarje, češ, saj že tečejo drugače. Pesmico po pošti oddati je bilo pač več vredno, kot če si s pisemcem k naslovniku kar nekoga poslal.

Valentina kot svetnika in zavetnika poznajo (skoraj) povsod po Evropi, vendar v drugačnih vlogah. V Nemčiji je na primer prav dolgo trajalo, da so tega svetnika povezali z zaljubljenci. V nekaterih pokrajinah namreč menijo, da je 14. februar rojstni dan Judeža (kot drugje menijo za 1. april), zato so imeli ta dan za nesrečen. Ker sta že brata Grimm pisala o tem, da je Valentin povezan s padavico (epilepsijo), more biti jasno, da ga nekdaj nemški zaljubljenci niso mogli imeti ravno v čislih. Morda jih je bolj pomirjalo, da je bil v Nemčiji tudi zavetnik zoper zobobol. Ljudstvo je ime Valentin glede na nemško izgovorjavo povezalo z glagolom fallen, pasti. V zvezi z njegovim imenom pa poznamo še drugačno ljudsko etimologiranje.

Atribut enega od Valentinov (najbrž umbrijskega) je bil petelin in invalidni deček (ki naj bi ga svetnik ozdravil). V Nemčiji je tudi zaščitnik zoper prašičje bolezni. V francoski Bretaniji ga kličejo na pomoč ob hudem vetru.

Če je že v nemških deželah 14. februar nesrečen dan, zlasti za tiste, ki se takrat rodijo (taki naj bi ne živeli preveč dolgo) ali pa za bogataše, ki kmalu umro, če na valentinovo grmi, pa je za Amerikance ta dan vse kaj drugega. Po popularnosti se valentinovo ne more nikjer meriti z ZDA.

Tam je vtaknila vmes svoje živahne lovke trgovina. Simbol tega praznika je srce, v vseh mogočih oblikah in načinih prikazovanja in po ameriških izložbah se že dneve pred 14. februarjem pojavijo skladovnice valentinov, daril: v obliki srca so torte, bonboniere, milo, steklenice, krožniki, šatulje in drugo; s srci potiskajo papir, blago, steklo. Radio in televizija predvajata stare in nove 'valentinske šlagerje'. V papirnicah je nešteto bolj ali manj duhovitih voščilnic raznih oblik in barv. Nekatere so celo parfumirane, kot so bile v Angliji v 19. stoletju.

Valentinove čestitke so se v Ameriki kot pisma iz Anglije pojavile že v 18. stoletju. Po letu 1723 so uvozili iz stare dežele že sestavljena valentinova pisma, pesmi in podobno, ki so bila izdana v knjigah. Takrat je v Ameriki praznovanje na valentinovo naravnost vzcvetelo. Pesmice so bile pisane na papir z zlato obrobo ali v kakšni drugi lepi dekoraciji. Naslov teh pesmi, ki so jih vsi prepisovali, je bil zvečine: 'Bodi moj(a) valentin(a).' Pesmi so bile natisnjene v obliki 'originala' in odgovora nanj.

Pred kratkim sem plesal s teboj

in se precej zaljubil vate;

tvojo privlačno zunanjost,

tvoje čarobno bistvo,

bi znali le pesniki opisati;

tvoj glas, tako sladek in poln melodije,

še vedno odzvanja v mojih ušesih,

in moja najbolj vroča želja je,

da bi svojo Delijo dobil za ženo;

bodi tako dobra, moja sladka deklica,

napiši mi vrstico,

in naj moj svetnik ljubezni podpre mojo prošnjo.

In odgovor:

Tvoje valentinovo pismo je zelo prijazno,

zato ni naletelo na mrzel sprejem;

tvoje družbe sem bila zelo vesela,

ko sem zadnjič plesala s teboj.

Tako sva drug drugemu v ljubezni

naklonila svoje srci, moj valentin.

Na karticah so bili včasih prilepljeni zlati kupidi, ljubezenske pentlje, natisnjeni Amorji z lokom in puščicami in mile grlice. Komercialno so začeli kartice izdelovati okrog leta 1800. Okrog leta 1840 so prišle na trg 'mehanične kartice'. Te se je dalo premikati, če si potegnil za figuro ali predmet na njih. Imele so celo tridimenzionalne oblike. Zelo razširjen motiv je bil ljubezenski parček v vrtni uti, s cerkvijo v ozadju. Dama na sliki je bila skoraj vedno v škrlatni obleki, zavita v moder ali zelen šal. Gospod je nosil hlače sivkaste barve, rumen suknjič, moder plašč in zeleno ali živordečo kravato.

Po stari anglosaški šegi so si na dan sv. Valentina dobri prijatelji in zaljubljenci podarjali kajpak tudi cvetje. Prav ta običaj je že dolgo domač tudi v sosednji Avstriji. Dunaj je 14. februarja ves v cvetju. Rože kupujejo vsi, bogati in revni. Šopki morajo biti urejeni tako, da je najvažnejši cvet vedno v sredini, dopolnjen morda s kakšnim drugim plemenitim cvetom. V prvo vrsto spadajo amarilisi, lilije, cvetovi božične zvezde, sončnice, v drugo gladiole, narcise, orhideje, vrtnice, v tretjo pa nagelj, encijan, anemone in podobno. Za sam praznik sv. Valentina pa so še vedno najbolj priljubljene vrtnice, saj simbolizirajo ljubezen. Časopisi v tem času poučujejo bralce o pomenu posameznih vrst cvetja; tako lilija simbolizira čistost, sončnica upanje, tulipan nedostopnost in ljubezen, perunika krepost, spominčica mladost in skormnost, vijolica skromnost in ponižnost, anemona zavrnitev, amarilis ponos, aloja dolgo življenje, naklonjenost in vdanost, krizantema obilje, čistost, bogastvo, rdeč nagelj (nebeško) ljubezen, nageljni drugih barv zvestobo, občudovanje, privlačnost in ljubezen, narcisa pogum, bela marjetica oboževanje, čistost, nedolžnost; marjetke raznih barv pa lepoto in harmonijo…

Najbolj se seveda tega veselijo otroci. Vsak mora v šolo prinesti kakšno voščilnico, ki jo potem podari svojemu valentinu. Tisti, ki jih dobi največ, je seveda najpopularnejši v razredu.

Valentinovo je med vsemi dnevi v letu v ZDA edini dan, ko je tudi ženski dovoljeno zaprositi za moževo roko (pravilo veleva – če jo zavrne, ji mora kupiti svilene nogavice). Ljudje, ki se imajo na takšen ali drugačen način radi, si pošiljajo voščilnice in darila. Sem sodijo, čisto po ameriško, tudi plišaste živali. Ogromne količine valentinskih voščilnic je narejenih v klasičnem ali pa zelo sodobnem, pogosto 'modernem' slogu, z enako slaboumnimi besedili, kot jih lahko srečamo na različnih evropskih voščilnicah, namenjenih različnim priložnostim. V Ameriki si poleg zaljubljencev voščijo vsi, prijatelji, sorodniki, kolegi v službi, stari in mladi (isto velja za Anglijo). Voščilnica stane dolar, dva (leta 1992), najdražja tudi sto dolarjev. Za božič napišejo Američani dve milijardi in pol voščilnic, za valentinovo pa samo pol milijarde manj.

V Britaniji so izražanja ljubezni in zvestobe na valentinovo še posebej polni časopisni oglasi. Zadevo je baje uvedel angleški časnik The Guardian (šele) leta 1974. Na valentinovo izidejo britanski časniki znatno debelejši kot navadno, posebni valentinski oglasi pa nastopajo v tisku že več dni prej. Malih oglasov je za dolge strani, objavljajo jih zlasti moški. Sporočila so zvečine šifrirana Na primer: Ognjeviti konj. V divjini življenja je ena sama resnična cvetlica, to je ljubezen. Ljubim te, Pisces (izvoljenka je bila očitno rojena v znamenju Rib).

Ker je sedanja svetovna civilizacija germanska, je zlasti v Ameriki s svojim 'masovnim zgledom' uspelo tudi v tem primeru, kot še pri toliko drugih, v kratkem času doseči to, kar se prej Angliji ni posrečilo v stoletjih. S svojimi prazničnimi srci vred je šego o sv. Valentinu (kot še toliko drugih) prenesla na dovzetna območja starega kontinenta pa tudi drugih dežel po svetu.

Povzeto po knjigi: Velika knjiga o praznikih – Praznovanja na Slovenskem in po svetu, Damjan J. Ovsec, DOMUS, Ljubljana, 1994

Povzel: Franci Urankar