Stoji tam gora Limbarska
Stoji tam gora Limbarska,
pod njo zelena tratica,
na trati lepa hišica
in v hiši mlada vdovica.
Ženica ima hčerko še
in toči sladko vinčece.
je solnce že za goro šlo,
po poti pot'va še nekdo.
To brata sta svet' Valentin
in njega brat svet' Peregrin.
Na pragu žena ozira se,
ima za pasom ključe vse.
Svet' Valentin spregovori:
»Al' boste naj' prenočili?
Za božji del storite to,
da vaša sreča večja bo.«
Ošabna žena odgovori:
»»Mi večje sreče treba ni,
imam poln hlev živinice
in v kleti sladko vinčece.
Imam denarja v skrinji še
in hiša polna pivcev je.
Kdor bo za sladko vince dal,
ta bo pod mojo streho spal.««
»Še nisem dal in ne bom dal,
ne bom pod tvojo streho spal,
a še nocoj prevzetnica
me na pomoč boš klicala!«
Svetnik od hiše se spusti
in ženi s prstom zapreti:
»Ne bo, oj, polnoči še preč,
ne bo vse tvoje sreče več!«
Devet še ura bila ni,
se živina v hlevu poduši
in žena vsa prestrašena
je zdihovaje klicala:
»»Pomagaj Bog, svet' Valentin
in njega brat, svet' Peregrin!««
Deset še ura bila ni,
iz sodov vino izkipi.
In žena vsa prestrašena
je še glasneje klicala:
»»Pomagaj Bog, svet' Velentin
in njega brat, svet' Peregrin!««
Enajst še ura bila ni,
do zemlje hiša pogori.
In žena vsa omamljena
je zdihovaje klicala:
»»Pomagaj Bog, svet' Valentin
in njega brat, svet' Peregrin!««
Dvanajst še ura bila ni,
ko hčerka mrtva obleži.
In žena vsa obupana
je glasno vpila, klicala:
»»Pomagaj Bog, svet' Valentin
in njega brat, svet' Peregrin!««
O pesmi
Popotnika svetega Valentina in njegovega brata Peregrina je zalotila noč nekje v bližini Limbarske gore. Ker sta bila utrujena in lačna, sta stopila v bližnjo hišo, kjer je gospodarila mlada vdova, in jo poprosila za prenočišče zastonj ali kot se je včasih po ljudsko reklo za božji lon. Mlada krčmarica pa je (berača) zavrnila in se pohvalila s svojim bogastvom.
O svetem Valentinu kroži po Moravškem legenda celo v verzih in prirejena za mešani pevski zbor v kateri pa je toliko povsem človeškemu karakternemu (zeljniku) lastne maščevalnosti, da res ne razumem, zakaj so jo naprtili prav svetemu Valentinu, zavetniku zaljubljencev. To vlogo ima v angleško govorečem svetu, zadnja leta pa skušajo običaj presaditi tudi na slovenska tla, kjer je doslej imel sveti Valentin, ki goduje 14. februarja, le ključe do korenin. No, morda pa tudi ljubezenskih, le da smo bili Slovenci bolj sramežljivi in zadržani...
Res, težko bi bilo uganiti in razložiti, kdo je zavetniku zaljubljencev, ki pri nas velja tudi za glasnika in posrednika božje dobrote, naprtil povzročitev tolikega gorja. Saj je o njem znana tudi zgodba, da je vrnil zdravje božjastnemu otroku, zato se mu bolniki s padavico še posebej priporočajo. Sicer pa je o njegovem zemeljskem bivanju le malo znanega. Le to, da je bil duhovnik in med zadnjimi mučenci v rimskem cesarstvu. Zato ga uporabljajo v mašnih oblačilih, s palmovo vejico in (božjastnim) otrokom ob sebi. Čepravj je imel v Rimu že v četrtem stoletju sebi posvečeno cerkev, ki je zdaj le še ruševina, je pokopan v cerkvi sv. Praksede, prav tako v Rimu.