Limbarska gora‎ > ‎

Zgodovina


GOSPOSTVO IN GRAD NA LIMBARSKI GORI

Valvasor piše, da so Limbarski gospodje in njihov grad dobili ime po lilijah, ki rastejo po sosednjih hribih in na Limbarski gori. Tujci so ime zapisovali različno: Lilienberg, Lilienberch, Liligenberc, Liligenberch, Lilinberc, Lilinberch Lindenberch, Leubrch, Limberg, Lilgenberch, včasih pa tudi Gilgeberg ali Lemberg. Limbarskega gradu ni več, daleč naokoli pa je znana Limbarska gora z božjepotno cerkvijo Sv. Valentina, že v Valvasorjevem času zelo obiskana.

Limbarski graščaki so bili ministeriali - nesvobodni vitezi ­- podrejeni fevdalcem grofom Andeškim. Andeški so dobili ozemlje od gorskih prehodov pri Motniku in Trojanah skoraj do Kokre, Kranja in Smlednika kot dediščino po kranjsko-istrskih mejnih grofijah iz rodu Weimar-Orlamunde, ki so izumrli v začetku XII. stoletja. Središče njihove posesti je bilo v Kamniku.

Zgodovinar Milko Kos meni, da so se tako kot mnoge druge sosednje ministerialne rodovine tudi Limbarski gospodje priselili z Bavarske. Limbarski grad je stal vzhodno od cerkve na naravno zavarovanem in težko dostopnem hribu, a je bil že v Valvasorjevem času v razvalinah. Prvi Limbarski gospod »Vitigo de Lilienberch« je omenjen 1156 kot priča v menjalni pogodbi, ko so vetrinjski menihi odstopili Alberonu iz Gutenberga pri Tržiču in njegovim sinovom pet kmetij pri Vipavi, dobili pa so Mače pri Preddvoru, ki so blizu njihovega dvora, ter gozd in pašno planino. Vitigo pa je moral biti imeniten, saj se je med sedmimi pričami prvi podpisal, pred plemičem iz Kamnika in Vipave.

Vitigo Limbarski (»Witego de Lileginberch«) je ponovno omenjen kot priča v menjalni pogodbi med leti 1188-1204.Zadnji Limbarski je Jošt. V listinah omenjen leta 1533, ko je od Jakoba Galla dobil desetino na Trojanah. Valvasor poroča, da so zadnjega Limbarskega gospoda trije kmetje ubili na pokopališču v Mekinjah, in da je s tem njihova rodovina izumrla. V Valvasorjevem času so razvaline tega značilnega srednjeveškega gradu pripadale gospodu Gandinu. Limbarski so morali biti imenitni gospodje, saj so povsod med prvimi pričami. Verjetno so bili tudi ustanovitelji fare v Moravčah, saj so ji dali tudi prvega znanega župnika.

Čeprav so Limbarski plemenitaši v zgodovinskih virih pogosto omenjeni, nam le-ti nič ne povedo o samem gradu in o tipični srednjeveški trdnjavi na Limbarski gori. Bolj bogato je ustno izročilo. Po tradiciji je imela trdnjava tudi svoj vodovod z zajetjem pri 250 metrov oddaljenem studencu. Od zajetja je voda tekla po lesenih ceveh v grad in v samostan, ki naj bi stal na sosednjem hribu.

Po ljudskem mnenju so trdnjavo in samostan porušili Turki, ki so nanju streljali s topovi od »Votlega kamna«, vendar Valvasor tega ne omenja.



LEGENDA SV. VALENTINA


Če je bilo anglosaško valentinovo prej neznanka, pa je naše ljudstvo poznalo sv. Valentina, čeprav v drugačni vlogi, že stoletja. sv. Valentin je naš zgodnji znanilec pomladi, čeprav goduje tako rekoč še sredi zime, 14. februarja. Po starem kmečkem (julijanskem) koledarju prinese Valentin namreč "ključ od korenin" in mu zato pravijo "prvi spomladin".  Ko Valentin "odklene" korenine, se pri nas začne delo na vrtovih, v sadovnjakih in vinogradih. Na ta dan namreč Valentin ureže prvo trto. Bil je še toliko bolj pomemben, saj so mu nekdaj priporočali v zaščito božjastnike, otroke, ki jih je lomil krč, bolne na očeh, one z bolečinami v trebuhu in za nameček še živino. Na Slovenskem ima ta svetnik enajst cerkva, še več pa oltarjev in kipov.

In ravno med njimi je najbolj znana božjepotna cerkev sv. Valentina na Limbarski gori nad Moravčami.

Katja Vresk, Domžale

GRAD LILIJ

Ni ga več in težko dostopen holm, kjer je stal naravno zavarovan najdete le s pomočjo starih domačinov, saj je bil eden najstarejših gradičev trdnjav pri nas že v Valvasorjevih časih razvalina. Tudi o njegovih lastnikih, gospodih Limbarskih je bolj malo znanega, le to, da so bili ne povsem samostojni ministeriali, ki so jih grofje Andeški naselili sem iz Bavarske. Če sklepamo po starih listinah, so bili graščaki iz Limbarskega rodu pomembni fevdalci pri nas, saj zasledimo njihove podpise - tam kjer je podpisanih več fevdalcev - skoraj vedno na prvem mestu. Viteze lilije - ta vzdevek so dobili menda po lilijah, ki cveto po okolici - pisno prvič omenjajo 1156., in sicer je bil gospod Witego de Lileginberch podpisnik pogodbe, s katero so vetrinjski menihi odstopili Alberonu iz Gutenberga pri Tržiču pet kmetij pri Vipavi v zameno za Mače pri Predvoru. Ime rodovine se skozi čas spreminja, vendar ves čas v navezi z različno razlaganimi lilijami in goro. Denimo 23. januarja 1286 je omenjen Witigo de Ligemberch kot prvi moravški župnik. Pomembna rodbina Limbarskih se vrsti vse do leta 1533, ko naj bi po Valvasorju zadnjega njihovega rodu, Jošta Limbarskega, pobili kmetje na mekinjskem pokopališču...

Zgodbe o koncu gradu pa si nasprotujejo. Po eni naj bi ga razrušili Turki, ki so streljali nanj od Votlega kamna s topovi. A ker so bili takratni kanoni bolj slabotni in so napravili le kako škodo na strehah, na kamnitih zidovih pa bore malo, je bolj verjetna trditev, da so grad opustili že gospodje Limbarski in si v podobni goščavi, vendar bolj priročno, zgradili grad Belnek (Wildenech). Ljudsko izročilo celo pravi, da so sezidali grad na Limbarski gori, kjer je danes cerkev, vendar za to ni nobenega dokaza, kakor tudi ne, da je cerkev dala postaviti vdova zadnjega Limbarskega graščaka, ki naj bi se bila edina rešila med turškim napadom. Izročilo tudi trdi, da je imel grad - in samostan, ki naj bi stal nekje v bližini - napeljan vodovod po lesenih ceveh...

Ker je lastnost spomina, da peša in je zato pozabljivost glavni parazit zgodovine, vemo o limbarskem gradu, kar vemo. Ljudsko izročilo, ki je sicer marsikaj dodalo, ampak se je iz njega še vedno dala izluščiti resnica, je v zadnjih letih povsem zatrla televizija. Še vedno pa se pripoveduje, da so menda graščaki nekje zakopali zaklad in ga skrili pred Turki - če bi bilo le malo slovenskih zgodb o zakladih resničnih in če bi jih izkopali, bi v hipu zrušili svetovni denarni sistem - in da je ostala grajska vinska klet zasuta in nepoškodovana. Da se zaradi vina še najbolj splača kopati, je v preteklosti dokazalo kar precej limbarskih dedcev, a so doslej, vsaj kot trdi izročilo, še vsi ostali žejni. Če bi našli zlato, bi morda zamolčali, če bi odkrili vino, nikakor!





Preberite še legendo o Liliji in zakaj so gradu rekli Grad Lilij


Slovenski gradovi in legende - Limbarski grad






Poglejte stare razglednice
Comments