Slovo poletju z glasbo 2011

Članek v Moravških novicah:

ŠESTO  SLOVO POLETJU Z GLASBO NA TEMO »ŠTELENGE«


»Radi bi vam zapeli«  se je glasila prva pesem ansambla Pogum, osrednjih gostov tradicionalne šeste prireditve Slovo poletju z glasbo, ki je bila v petek 23. septembra  v kulturnem domu v Moravčah. Članom Društva krajanov Limbarska gora je tudi letos fantastično uspelo pripraviti jesensko prireditev, ki jo je letos prvič povezoval Peter Pergar.  Poleg ansambla Pogum so nastopili tudi  Popotniki, mladi harmonikar Tine Gotar iz Serjuč in Erika Vehovec, solo pevka iz Limbarske gore. V goste so prišli  ansambel Zajc iz Zlatega polja in seveda so bili z nami že šestič Moravški trio, ki so ob tej priložnosti povabili na njihov prvi samostojni koncert ob petletnici delovanja. Načrtujejo ga 2. decembra v kulturnem domu. Nastali so skupaj s prireditvijo in so nepogrešljiv del programa, prav tako pa je nepogrešljiva tudi  Johanca, ki  nam je letos spregovorila o »štelengi«  in odhodu mladih fantov  v vojsko. Povedala je, da se vse začne s pregledom, kjer ugotovijo, če je fant sposoben za vojsko in se odločijo za katero mesto je najprimernejši.  Fantje se želijo pokazati v čimboljši luči, da se lahko pohvalijo, pa tudi tasti radi vzamejo v hišo sposobnega fanta. Potem sledi obisk pri »tišlarju«, ki naredi fantu prvi »kufer«, ob odhodu pa odidejo še k dekletu po »pušelc« .  Slovo je  težko, ker dekle ne ve, če se bo fant vrnil k njej, pa tudi fant ne ve, če ga bo dekle čakalo. Težko pa se je tudi posloviti od mame, ki bo pogrešala sina, oče pa vedno samo ponosno gleda, kako njegov sin  prvič odhaja od doma. Johančin Pepe se je že vrnil iz vojske in Johanca pravi, da so ga strogi oficirji naučili reda. Želela je nam povedati še več, ampak jo je klical strogi oče in je morala oditi na delo.  Z ubranim ljudskim petjem so Johanco  spremljali Ljudski pevci iz Blagovice. Petčlanska zasedba pod vodstvom Matjaža Pestotnika je bila z nami že drugič  in vsakič poskrbi za dobro vzdušje s starimi, skoraj pozabljenimi, a vsem poznanimi ljudskimi skladbami.  Za stand-up komedijo pa je tokrat poskrbela mama Zinka, ki nas je do solz nasmejala s svojimi osvajalskimi in zakonskimi zgodbicami o njenem možu in sinu.  Vsak ansambel in vsak posameznik je na odru prispeval delček k dobremu vzdušju in vsi obiskovalci so odšli proti domu nasmejani.  Prireditev sta obiskala tudi podžupana občine Moravče, g. Stane Ravnikar in g. Janko Korošec,  prisotni pa sta bili tudi dve gostji iz Amerike,ki sta prav za to priložnost obiskali Slovenijo prvič v življenju.  Njuna prababica oz. babica je bila rojena na Limbarski gori. Pravnukinja Paula P. je prišla tudi na oder  in se zahvalila za topel sprejem, ter v solzah povedala koliko ji pomeni lep sprejem v kraju njenih prednikov, društvo krajanov  pa  ji je za spomin podarilo  DVD zgoščenke. Jana Toman se je v imenu organizatorjev zahvalila vsem obiskovalcem in vsem nastopajočim, ter obljubila, da se naslednje leto zopet vidimo. Polna dvorana ljudi je pokazala, da je društvo krajanov Limbarska gora na pravi poti, da bo tudi prireditev Slovo poletju z glasbo kmalu enako razpoznavna po okoliških občinah kot Pohod po nagelj na Limbarsko goro.

Irena Ravnikar, foto:Anita Gantar.


Članek v Moravških novicah:

IZ AMERIKE NA PRIREDITEV SLOVO POLETJU Z GLASBO

Arlene D.  in Paula P. sta potomki na Limbarski gori rojenih starih staršev. Edina  zapuščina, ki jima je ostala za pokojnimi predniki, ki so natančno 100 let nazaj zapustili Limbarsko goro in odšli v Ameriko, je bila stara razglednica Limbarske gore.

Z njeno pomočjo sta odkrili spletno stran Limbarske gore na spletnem naslovu www.limbarskagora.com, ki jo ureja Franci Urankar. Po spletni pošti sta mu sporočili, da si želita ogledati prireditev Slovo poletju z glasbo in se povezati s svojimi daljnimi sorodniki. Podatke o prireditvi jima je pomagal dobiti google prevajalnik, saj vsaka pozna le nekaj slovenskih besed.  Arlenina  babica oziroma Paulina prababica, svojih otrok ni učila slovenskega jezika,  poznajo le nekaj slovenskih jedi; palačinke, zelje, klobase in potico, ki jo vsako leto spečejo ob božiču. Ob prihodu v Slovenijo sta nekaj dni preživeli v Ljubljani, po prireditvi Slovo poletju z glasbo pa sta vikend preživeli s širšo Francijevo družino in bili prvič na Limbarski gori. Med tednom sta nekaj dni ostali v Piranu, Portorožu in Kopru. Dva dni sta preživeli tudi na Bledu. S Francijevo družino sta obiskali še Štanjel, Mozirski gaj, Volčji potok, Logarsko dolino, Ljubljanski grad in seveda Moravške znamenitosti, kot so: grad Tuštanj, pot ob Rači in center Moravč. Prijazna predstavnica moravških rokodelcev ga. Branka jima je prestavila njihove izdelke, nekaj od njih sta jih odnesli v svojo deželo.

Glavni in temeljni razlog za obisk Slovenije pa je bila prireditev Slovo poletju z glasbo, zato je Franci obvestil člane društva krajanov Limbarska gora, ki so se primerno odzvali. Obiskovalki sta bili deležni posebnega nagovora v angleščini, glasbene želje, darila, ter možnosti, da spregovorita na odru. Paula se je z bolj poznanimi angleškimi besedami ganjeno zahvalila za prisrčen sprejem. Z njeno mamo sta bili presenečeni, da jima je bilo posvečeno toliko pozornosti. Že takoj po prireditvi sta spoznali družino svojih prednikov. Bili sta presrečni. Za vikend sta obiskali tudi domačijo, kjer so živeli njuni predniki, to je Mežnarjeva družina na Limbarski gori.  Marica in Rudi Avbelj  sta velikodušno sprejela obiskovalki na obisk in jima pokazala sliko pokojnega Arleninega strica, ki je odšel v Ameriko z njunimi starimi starši in se  vrnil na obisk na Limbarsko goro okoli leta 1970. Ta stara fotografija je bila potrdilo, da sta obiskovalki res našli pravo družino. 

Potovanje do Slovenije je cenovno zelo drago, vendar  sta Paula in Arlene obljubili, da se bosta v Slovenijo še vrnili.  Všeč jima je slovenska pokrajina, kulinarika in narodnozabavna glasba, vendar pa spoštujeta odločitev svojih prednikov in poznata prednosti velikega mesta Arizone, kjer živita srečno življenje. Arlene je upokojena finančna delavka, Paula pa je prodajalka in svetovalka v trgovini z zdravstvenimi pripomočki.  Težko jima je bilo priti v neznan kraj, ker ne govorita slovensko, zato sta zelo hvaležni Francijevi in Markovi družini za gostoljubje in vodstvo po Sloveniji. 

Irena Ravnikar, foto: Franci Urankar
Comments