Limbarska gora‎ > ‎Razno‎ > ‎

Slovenski gradovi in legende - Limbarski grad


Pred mnogimi časi, ko so po deželi še vandrali Ajdje in Vile, pa Škartje, je zrasel prelep grad, ki je bil posvečen ljubezni, saj se je na tem mestu gorska vila zaljubila v svojega izbranca in vsa vilinska bitja so znala ceniti to mesto, ki je bilo za vse posvečeno.

Ljudje, ki so se naseljevali na tem kraju, so počasi pozabili, kaj je na tem mestu bilo, ko so tam prebivale še vile in ostala vilinska bitja. Toda počasi so se tudi ljudje začeli naseljevati v gradu ljubezni.

Mnogo let kasneje se je graščaku in presvetli gospe rodila hčerkica, ki so jo vsi krstili kot Lilijo, preljubko deklico, ki je bila v veselje vsem. Bila je nebeško lepa in vsi so ji privoščili lepo življenje, ki je bilo pred njo. In res je rasla v sreči in zadovoljstvu, saj je imela resnično dobrega očeta in skrbno in ljubečo mati. Vsi kmetje so se veselili vsakega rojstnega dne graščakove hčerkice, saj so bili deležni vseh dobrot, ki jih je graščak premogel. Majhna deklica Lilija je rastla in se razvijala v prečudovito dekle. Vsi so jo občudovali in njena lepota je bila vest, ki je potovala daleč naokoli in nemalokrat so prihajali gostje samo zaradi nje, da bi videli njeno lepo postavo in nebeško plave oči, ki sta se svetili kot dva dragulja na nebeški modrini neba.

Lilija je redno odhajala na dolge sprehode po pokrajini, saj ji je bila narava družica in varuhinja in jo je počasi in skrbno učila o vsej lepoti in dobroti, ki jo lahko narava nudi ljudem. Nekega prelepega dne, ko je sonce sijalo že navsezgodaj in so posamezni beli oblaki plesali po nebu svoj ples, je Lilija odšla na njeno skrito mesto, ki ga je tako oboževala in se ga veselila. Bila je to jasa, na robu katere je tekel potoček, ki je je preko slapu zlival v kotel, ki se je počasi zoževala v prelepo in divjo sotesko, za katero skorajda ni vedel nihče, razen mlade lepe Lilije. Tega dne jo je doletelo nekaj, kar jo je potem še dolgo preganjalo in ni vedela, kako se odzvati na vse skupaj.

Ko je sedela na trati in opazovala srno z bambijem se je veselila tega pogleda. Naenkrat je srna obstala kot vkopana in Lilija je zaslišala prelepo melodijo piščali, ki je vse živali enostavno tako začarala, da so obstale in prisluhnile tej prečudoviti glasbi. Lilija je vstala in poskušala ugotoviti, od kod prihaja ta glasba. Njen korak kot da je poslušal glasbo in Lilija je skoraj plesala, ko je poskušala odkriti vzrok te melodije. Plesala je in se vse bolj približevala soteski, po kateri je tekel potok in so skale zapirale pogled navzgor. Lilija je stopila v sotesko in slišala glasbo vse bolj in bolj. Toda ko je hodila po soteski je slišala glasbo vse naokoli sebe in ni ji bilo več jasno, kako je sploh bilo to mogoče. Ko je sonce posijalo v sotesko je na drugi strani na previsni skali ugledala senco nekoga, ki je igral na piščal. Naj si je še tako naprezala, ni mogla videti, kdo igra tako čudovito glasbo. Ko je zaklicala, se je senca izgubila. Bilo ji je žal, da je tako prestrašila tistega, ki je znal iz piščali izvabiti tako prečudovito glasbo.

Ko se je vračala v grad, je sklenila očetu povedati, da želi imeti na proslavi rojstnega dne to glasbo, da bo odkrila kdo je tisti, ki začara vse živali, da prisluhnejo melodiji, ki je tudi njej razvnela srce. Vsak dan je odhajala na jaso, da bi slišala tisto glasbo, a je ni slišala več. Komaj je čakala na rojstni dan, saj je vedela da bo njen oče našel tistega, ki je igral čarobno glasbo na preprosto piščalko.

Njen oče je poslal svoje sle po vsej deželi, da bi našli tistega, ki je igral na piščal in tisto melodijo je poznala samo Lilija. Res se je oglasilo veliko mladeničev, ki so igrali na piščal, a ni bilo tistega, ki je znal iz piščali izvabiti tako lepo melodijo, da so ptički prileteli in se pozibavala na vejici, da so srne in volkovi skupaj poslušali in so zajčki in lisice plesali in se veselili. Tega mladeniča med njimi ni bilo in oče je poslal še enkrat vse, da bi ga poiskali. Spraševali so povsod in na koncu so potrkali tudi na vrata najbolj uboge koče, nekoliko oddaljene od vasi. Od ceste in vasi se koča ni videla in skoraj nihče več ni poznal ljudi, ki naj bi prebivali v tej koči. Ko je sel končno našel pot, je potrkal na vrata. Dolgo se nihče ni javil, potem pa je sel za zaslišal škrtanje vrat.

'Kdo si in kaj hočeš?' se je oglasil izmučen ženski glas.

'Sel sem in prihajam od presvetlega graščaka.' je odgovoril sel.

'Le kaj hoče presvetli gospod od mene, uboge ženice, ki nimam ničesar da bi mu lahko

dala.' je odgovorila ženica.

'Ne, gospodar ne zahteva ničesar od vas, sprašuje le, če imate vi koga, ki zna tako lepo igrati na piščal.' je mirno odgovoril sel.

'Jaz nimam nikogar takega, imam le sina, ki pase visoko na gorah in le redko pride v dolino.' je odgovorila ženica.

'Pa zna vaš sin igrati na piščal?' jo je vprašal sel.

'Tega ne vem, ker ko je odhajal ni imel piščali in tudi ne vem, ali zna sploh kaj igrati.' je odgovorila ženica.

'Kako naj pridemo do njega?' je vprašal sel in ženica mu je povedala kje sin pase.

Naslednji dan so sli odjahali visoko na goro,da bi našli sina uboge ženice in da bi videli, ali je on tisti, ki zna igrati na piščal. Ko so po dolgi ježi našli mesto, kjer je pasel pastir svojo čredo in komaj so prišli na pašnik, so konji obstali kot vkopani. Zdaj so sli zaslišali prečudovito melodijo in vedeli so, da so našli tistega, ki ga je mlada lepa Lilija hotela imeti na rojstnem dnevu.

V gradu je bilo vse pripravljeno za slavje. Mlada Lilija je bila zelo na trnih, ker ni vedela ali ji bo oče uresničil edino željo, ki jo je nosila tako dolgo, od tistega dne, ko je videla senco in slišala božansko melodijo. Ko je stopila v dvorano, posebej okrašeno za ta dogodek je od sreče skoraj zajokala. Oče in mati sta se posebno potrudila, saj bo kmalu stara šestnajst let in bila je tako lepa, da sta starša bila zelo ponosna in sta jo čuvala kot največji zaklad. Stopila je k očetu in materi in ju poljubila. Sedla je na svečano mesto in slavje se je lahko začelo. Zaslišala se je glasba in grajski norček je pričel z vragolijami, medtem so grajske mladenke plesale in smeh in govorica je napolnila dvorano. Mlada Lilija pa je hotela vedeti ali je oče našel tisto, kar si je edino želela za svoj rojstni dan. Oče je videl njen obraz, ki je spraševal, zato je pomignil glasbenikom, ki so utihnili. Vsi so obstali in se spraševali, kaj bo zdaj. In oglasila se je čarobna piščal. Liliji je srce začelo biti močno in rdečica ji je preplavila nežni obraz. Izza glasbenikov je stopil mladenič, ki je iz piščali izvabljal božanske glasove, tako da je cela dvorana obstala kot vkopana.

Mlada Lilija je strmela v mladeniča in nežna čustva so preplavila njeno telo. Njen pogled se je srečal z očmi mladeniča. Kri ji je po žilah začela teči močneje in slišala je bitje svojega srca. Kot da je prišel sam angel v njeno življenje. Strmela je in videla prečudovite oči mladeniča, ki sta ji očarale njeno srce. Ko je nehal igrati, se ji je nasmehnil. To je bilo zanjo kot tisti skrivni prvi poljub, ko se njene sanje pomešajo z sanjami ženske v njej. Sploh se ni zavedala, da mladeniča ni več v dvorani. Počasi so se ji glasovi približali, a ni marala za njih. Z očmi je iskala njega, ki ji je prinesel ljubezen, a da se tega ni niti dobro zavedala.

Ko je bila stara osemnajst let, se je njen oče pripravljal, da bi jo oženil z nekim pomembnim in da bi ji dal nekaj, kar ji bo prineslo veselje, srečo in ljubezen. Toda mlada Lilija ni marala slišati o snubcih in kraljevskih sinov, ona je v srcu nosila svojega ljubljenega. Ko se je oče začel pogovarjati, ga je mlada Lilija prekinila.

'Oče, poročila se bom s tistim, ki mi bo prinesel najlepši dar in mi zaigral najlepšo melodijo,'

Oče je hotel ugovarjati tej ideji, a ga je Lilija s pomočjo svoje mame le prepričala, da odda takšen oglas in da se poiščejo vsi, ki bi znali biti tako dobri,. Da bi prinesli najlepše darilo in zaigrali najlepšo melodijo.

Dneve in tedne so jahali sli po deželi in oznanjali, da bi se našli junaki, ki bi bili toliko pogumni in plemeniti, da bi lahko dobili roko prelepe LiIije hčerke gospoda Limbarskega. In res so se javljali snubači in čakali dan, ki je bil razglašen za snubljenje.

Veliko jih je čakalo v vrsti in vsi so med sabo primerjali zaklade iz zlata, diamantov, biserov in rubinov. Vsak je imel glasbenike s sabo in pripravljali so se za nastop. Ko so jih klicali po imenu, so odhajali v dvorano in se tam šopirili in podajali svoje zaklade v zlatu, smaragdih, diamantih in rubinih in brenkali in cvilili in se poskušali v petju. Vse je bilo obupno in tudi oče je komaj čakal, da bo vse mimo. Ko so najavljali zadnjega, je mlada Lilija upala, da bo to on. Ko je stopil v dvorano je Lilija obupano pomislila, da ga ne bo.

Mladenič, je bil ogrnjen v dolgo ponošeno ogrinjalo, z širokim klobukom, ki mu je skrival obraz. Sluge ga skoraj niso spustile v dvorano, saj ni bil noben plemenitaš in tudi darila in orkestra ni imel. A jih je graščak ustavil in dovolil da se preprostež postavi pred njega in njeno hčerko. Ko se je približal, je izpod ogrinjala vzel kozarec, v katerem so bila tri zelena stebelca. Potem je vzel v roko piščal in zaigral prečudovito melodijo. In komaj je začel igrati, so se v kozarcu tri stebelca zganila in kmalu so se iz stebel pokazale tri prečudovite lilije. Skozi okno so prileteli ptički in posedli na rožicah in se zibali po glasbi piščali. Mlada Lilija je skoraj kriknila od veselja in poletela v objem mladeniču. Oče ni imel kaj reči, ker je videl, kako srečna in zaljubljena je njena hčerka.

Mladenič je prinesel najlepši dar in zaigral najlepšo melodijo, ki je iz zelenja pričarala najlepši cvet, rožo lilijo, ki je nosila ime mladenke in ženske, ki je kmalu postala žena preprostega pastirja. Ljubezen ju je združila.

Ko je čez leto dni mladenič, njen mož prišel domov, je izza hrbta potegnil šopek lilij in jih podaril svoji ženi in ji rekel:

'Zate, naj bo to tvoj najlepši dan žene in matere.'

Ko sta dočakala pozno starost in se poslovila od tega sveta, je okoli gradu naenkrat začelo rasti veliko lilij. In od takrat dalje so gradu rekli Grad Lililj.


Spletni vir: http://www.rtvslo.si/blog/johanbank/slovenski-gradovi-in-legende-lxxvi/39368, marec 2011

Comments