Limbarska gora‎ > ‎Razno‎ > ‎

Naši kraji - Limbarska gora

Vas Limbarska gora je del KS Moravče. Leži severovzhodno nad Moravčami, med Moravško dolino in Črnim grabnom. Visoka je 773m. Poleg samega vrha jo sestavljajo še zaselki Reber, Vodice, Hruške, Šija in Pristava, ki so raztreseni po celem južnem in jugovzhodnem pobočju in samotna Planjavčeva domačija, ki se nahaja na severozahodnem delu in spada v občino Lukovica.

Limbarska gora je izredno lepa turistična točka, kamor radi zahajajo ljubitelji narave iz vse Slovenije, pa tudi iz drugih držav, saj preko nje vodi Evropska pešpot. Vključuje pa jo tudi Slovenska transverzala,

Moravška planinska pot, Pot slovenskih legend, Rokovnjaška pot in Pot spominov NOB. Peš je dostopna iz vseh strani, saj več poti vodi iz Moravč, Črnega grabna, Blagovice, Mlinš in Trojan. Pripelješ pa se lahko samo iz Moravč preko Hrastnika. Nudi prekrasen razgled na ljubljansko kotlino, Črni graben in Moravško dolino, na Kum in Zasavsko hribovje ter Kamniške Alpe in njihovo predgorje, vse tja do Triglava in vrhov Julijcev. Najlepše pa je na Limbarski gori v tisti dneh, ko je obsijana s soncem, dolina pa se koplje v megli.

Na vrhu stoji baročna cerkev sv. Valentina, ki je bila postavljena v prvi polovici 18. stoletja na mestu starejše predhodnice in je delo znanega arhitekta Gregorja Mačka. Semkaj so se včasih zgrinjale množice romarjev, saj je sveti Valentin priprošnjik za mnoge bolezni, je pa tudi zavetnik zaljubljencev. Kaj je bil povod za graditev prvotne cerkve ni znano. Ljudska pesem Stoji tam gora Limbarska govori o skopuški krčmarici iz Žirovš, ki je odrekla košček kruha in prenočišče sv. Valentinu in sv. Peregrinu, za kar jo je zadela huda kazen, saj je bila še tisto noč ob vse imetje. Ena od pripovedk ljudskega izročila pravi, da je bila cerkev sv. Valentina zgrajena v spomin na ta dogodek, druga pa, da so jo dali zgraditi gospodje Limbarski, ničesar od tega pa ni dokazano. Ločeno od cerkve stoji zvonik, kar daje slutiti, da je morda starejši od nje. Poleg stoji še nekdanja romarska hiša, ki je nekdaj služila različnim namenom, danes pa je tu gostilna Urankar, kjer si utrujen popotnik lahko odpočije in okrepča z domačimi dobrotami. Vrh Limbarske gore s kapelicama vzhodno in zahodno od cerkve je od leta 1999 razglašen za kulturni in zgodovinski spomenik.

Ime je vas dobila po limbarskih gospodih Lilienbergih, ti pa naj bi ga povzeli po lilijah, ki so včasih tukaj rasle. O preteklosti njihovega gradu je znanega zelo malo. Stal je na na prepadnem grebenu pod zaselkom Šija. Lilienberški gospodje so bili menda hudi vitezi, ki so plenili po okolici in v nedostopno trdnjavo spravljali plen. Ljudsko izročilo pravi, da so jih Turki večkrat oblegali, vendar pa trdnjave ni bilo mogoče zavzeti, dokler niso streljali skozi votel kamen, ki stoji v bližini in so mu takrat pripisovali čudežno moč.

O gradu danes skoraj ni več sledu. Še vedno pa je delno ohranjen znameniti votel kamen, ki stoji ob poti proti Golčaju in o katerem je znano, da so nekdaj tja zahajala dekleta, godna za možitev. Tista, ki je skozi njegovo odprtino vrgla kamen, se je tisto leto gotovo poročila.

Med ljudmi je tudi še vedno poznana pripovedka o neizmernem žemerškem zakladu, ki je zakopan v nizkem gozdnatem gričku Žemerk nad Šijo. Tam naj bi se zaradi prekletstva pogreznil zlat voz, poln zlata in draguljev. Prerokba pa pravi, da ga bosta našla dvojčka, ki se bosta nekoč rodila v eni izmed hiš na Šiji.

Kraj trenutno šteje 92 prebivalcev. Najstarejša krajanka je Justina Osolnik, ki je v letu 2001 dopolnila 90 let. Večina mladih se vsak dan vozi v Moravče, Domžale, Ljubljano in druge okoliške kraje, kjer si služijo vsakdanji kruh, v popoldanskem času pa se ukvarjajo s kmetijstvom. Čeprav je tu zemlja skopa in so pogoji težki, jo obdelujejo z zagrizenostjo in ljubeznijo, saj so nanjo povečini zelo navezani, tako da neobdelanih površin skorajda ni. Zaradi oddaljenosti od industrijskih središč, so tu idealni pogoji za biološko pridelovanje, kar je vredno izkoristiti.

V vasi deluje Društvo krajanov, ki si prizadeva za izboljšanje cestne povezave z dolino, igra pa tudi pomembno vlogo pri povezovanju ljudi, kar je v današnjem času še kako potrebno. Vsako leto skupaj s SK Termit Moravče organizira priljubljeno in zelo obiskano prireditev Pohod po nagelj, ki je največja tovrstna prireditev daleč naokoli. Število obiskovalcev iz leta v leto raste in v zadnjih letih že presega 15.000.

Z dohodkom od prireditve pa tudi z lastnimi prispevki in delom krajani že vseskozi financiramo gradnjo cest, vendar pa na asfaltno prevleko še vedno čaka doberšen del. Telefonsko povezavo smo dobili šele pred nekaj leti, še vedno pa niso vsa gospodinjstva oskrbljena s pitno vodo. Na področju infrastrukture je torej potrebno še veliko dela, vendar pa se počasi le premika naprej. Več pa bi tudi morali še vložiti v razvoj turizma.

Razveseljivo je, da se je dosti mladih odločilo živeti na podeželju in si tu ustvarjajo družine. Za prihodnost kraja se torej ni bati, čeprav so razmere za življenje težje, vendar pa to odtehtajo druge vrednote, kot na primer lepota kraja in mir ter prijaznost in odprtost ljudi, ki si znamo med seboj pomagati , kar je v večjih krajih težje najti.

Francka Toman

Vir: Moravške novice, februar 2002
Comments