Limbarska gora
Limbarska
gora z nadmorsko višino 773 metrov je ena najbolj razglednih gora v
okolici Moravč. Na vrhu stoji izjemno lepa romarska cerkev
sv.Valentina, z vrha se prav tako odpira širok razgled na celotno
verigo Kamniško-Savinjskih Alp pa vse do Triglava.
Opis poti na Limbarsko goro
Na Limbarsko goro se lahko
peljete tudi z avtomobilom. Z avtoceste morate najprej na izhodu
“Krtina, Moravče” zaviti in pripeljati v Moravče. V Moravčah se ravnate
po kažipotih za Limbarsko goro in se do vrha pripeljete po lepo urejeni
cesti.
Peš lahko pridete na Limbarsko goro iz več smeri. Vse
poti so lahke in dobro označene. Iz Moravč je do vrha gore približno 1
uro hoda, z Gradiškega jezera pa dve uri. Na Limbarski gori je tudi
kontrolna točka Evropske pešpoti E6, Rokovnjaške planinske poti, Poti
spominov NOB Domžale in Moravške planinske poti.
Na vrhu
Limbarske gore stoji Cerkev sv.Valentina, ki so jo sezidali okoli leta
1667 in je kmalu zaslovela kot romarska cerkev. Kmalu je postala
premajhna in tako so jo že v prvi polovici 18. stol. povečali. Gradnjo
so zaupali tedaj najbolj znanemu baročnemu arhitektu Gregorju Mačku iz
Ljubljane. Na Limbarski gori je bil tudi papež Klemen XI. leta 1718,
kjer je potrdil ustanovno listino bratovščine sv. Valentina s sedežem v
cerkvi.
V teh krajih so že v 12. stoletju vladali limbarski
gospodje. Ime so dobili po gradu, ki so ga imenovali Lilienberg.
Zadnjega gospodarja limbarskega gradu so konec 15. stoletja ubili na
pokopališču v Mekinjah. Grad je nato propadel in tudi J. V. Valvasor o
njem ni našel nobene sledi.
Gora je dobila ime po lilijah
Na
gori je nekoč stal grad in J. V. Valvasor piše, da so Limbarski
gospodje in njihov grad dobili ime po lilijah, ki rastejo po sosednjih
hribih, kot tudi na Limbarski gori. Tujci so ime zapisovali različno: Lilienberg, Lilienberch, Liligenberc, Liligenberch, Lilinberc, Lilinberch, Lindenberch, Leubrch, Limberg, Lilgenberch, včasih pa tudi Gilgeberg ali Lemberg.
Limbarskega
gradu ni več, daleč naokoli pa je znana Limbarska gora z božjepotno
cerkvijo sv. Valentina. Slednja je znanilka ljubezni in pomladi. Med
pregovorne znanilce pomladi je slovenska ljudska govorica uvrstila tudi
sv. Valentina. Star pregovor pravi: “Svet‘ Valentin ’ma ključe od korenin.”
Na njegov god, 14. februarja, ljudje že dobro občutimo, da moč zime
pojenjuje in da sonce počasi in vztrajno zmaguje nad snegom in ledom.
Zahodni, posebno angleško govoreči svet, pozna svetega Valentina zaradi
praznika zaljubljencev, ki ga na ta dan obhajajo. To je srečen dan, ko
si ljudje izmenjujejo čestitke in darila. Pri nas je sveti Valentin
glasnik in posrednik božje dobrote. Vedno so ga imeli za priprošnjika
zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Z zgodbo, da je vrnil zdravje
otroku z mrtvoudom in padavico, je prišla k nam navada, da se mu
priporočajo božjastni bolniki. Tudi romarji so ga razglasili za svojega
zaščitnika.
Sv.Valentin
O svetem Valentinu je znanega
zelo malo. Vemo le to, da je bil mučenec v času zadnjih preganjanj v
rimskem cesarstvu. Bil naj bi tudi duhovnik. Njegova cerkev je stala že
v 4. stoletju pri Milvijskem mostu pred Rimom. Danes so tam le
razvaline. Njegov grob pa je v cerkvi sv. Praksede blizu bazilike
Marije Snežne. Sv.Valentin ima v Sloveniji kar enajst cerkva, a je
cerkev na Limbarski gori še najbolj znana.
Cerkev je
veličastna in še posebej je zanimiva njena kupola; poglobljene oltarne
niše, ki so se prilagodile ladji cerkve. Okoli stojijo štiri kapele z
oltarji, ki so postavljene diagonalno na os cerkve in so osvetljene z
južne, gledalčevim očem zakrite strani. Notranjost je bogata s
freskami, kjer izstopa slika Marije in sv.Tilna. Glavni oltar je lesen
in narejen v klasicističnem slogu okrog leta 1800, na njem pa je seveda
kip sv. Valentina.
Gradiško jezero in Limbarsko goro lahko
obiščemo kadar koli. Še posebej lep bo jesenski dan s sprehodom ob
jezeru in nepozabnim razgledom z Limbarske gore, kamor se bomo zagotovo
še vračali.
TEKST IN FOTO: JURIJ PIVKA
Vir: http://www.revijakapital.com/mariborcan/clanki.php?idclanka=668