Limbarska gora‎ > ‎Razno‎ > ‎

Valentinovo dandanes

Cerkev sv. Valentina na Limbarski gori



VALENTIN, ZAŠČITNIK ZALJUBLJENCEV

Valentinovo, 14. februar, pri nas ni poseben ali klasičen praznik, rekli bi, da gre za vrsto nadomestnega ali vrinjenega praznika, podobnega kot je, na primer, prvi april. Oba sta spomin na prastara živa praznovanja, le da ima prvi april pri nas precej daljšo tradicijo.

Nasprotno pa se pri nas vedno bolj uveljavlja valentinovo.

Po naših cvetličarnah smo opazili leta 1991 valentinova srca (uvožena iz Holandije), skupaj s samo zamislijo o tem, sicer na zahodu zelo priljubljenega praznika, ki ljudem, ki se imajo radi, ponuja zlasti cvetje, voščilnice in drobna darila. Valentinovo, ki je predvsem praznik zaljubljencev, prijateljev in vseh, ki se imajo radi, je za današnjo rabo človeško gotovo zelo prepričljiv.

 

Seveda gre tu, kot pri večini drugih praznikov v koledarskem letu, za tuje, zahodne vplive, vendar moramo zapisati, da se je ta praznik tudi pri naših sosedih le počasi uveljavil. Izvira namreč iz Anglije, odkoder se je razširil zlasti v Ameriko, se tam docela skomercializiral in se vrnil nazaj na stari kontinent ter ga seveda po idejni in trgovski plati – zavzel.

V drugačnem pomenu pa poznamo sv. Valentina že dolgo na Slovenskem. Preden se pojavi prvi spomladanski dan, lahko že opazujemo nekatere pojave, ki napovedujejo ta priljubljeni letni čas in nam nekoliko lajšajo čakanje v zimi, ki še kaže svoje zobe.

Tak zgodnji znanilec pomladi je med njimi 14. februar, ko tako rekoč še sredi zime goduje sv. Valentin. Po starem kmečkem koledarju je namreč Valentin prinesel ključe od korenin in so mu zato pravili prvi spomladin. Valentin ureže prvo trto, ponekod pa se prične v tem času delo na vrtovih. Predvsem pa je marsikomu znano , da je ta dan poleg gregorjevega (12. marec) značilen po nekaterih ljubezenskih dejavnostih: ženijo se namreč ptiči, čeprav ne povsod ob enakem času, pa tudi enako dejavno ne. To s ptiči, je bila tudi edina slovenska povezava z dogodki, ki so bili o Valentinu, kot rečeno, značilni za anglosaški svet.

Naše ljudstvo na splošno govori o enem samem Valentinu, ki pa je bil toliko bolj pomemben, saj so mu nekdaj priporočali v zaščito božjastnike, otroke, ki jih lomi krč, bolne ljudi z bolečinami v trebuhu, na očeh in za nameček še živino, ki naj bi jo varoval zlasti pred živinsko kugo.

Sv. Valentin ima na Slovenskem razmeroma malo cerkva. V ljubljanski nadškofiji ima le pet podružnic, v goriški pa le dve župnijski in eno podružnično cerkev. V ljubljanski nadškofiji je najbolj znan po božji poti na Limbarski gori. Slovenska legenda je sv. Valentinu pridružila kot 'brata' sv. Peregrina, ki goduje šele 26. aprila. Razlog je mogoče v tem, da ima sv. Peregrin v župnijski cerkvi na Brdu pri Lukovici, pod Limbarsko goro posebno kapelico z oltarjem. Matija Valjavec je zapisal (najbrž tudi kaj spremenil) legendno pesem o lakomni in ošabni krčmarici, ki oba 'brata' zavrne, ko jo prosita za prenočišče in zato slabo konča. (Pesem si lahko preberete na podstrani "Ostalo").

Sv. Valentin je precej priljubljen na Koroškem; v Podjuni ima štiri cerkve. V Škocjanu ob Klopinjskem jezeru se mu pri vsaki večerni molitvi priporočajo za zdravje; vsi vrči za na polje so imeli tam vdelano podobo sv. Valentina.

Najbolj ga pri Slovencih častijo na Primorskem. Prav slovesno je še vedno na njegov praznik v Štmavru pri Gorici. Tu sv. Valentin na prvo nedeljo po svojem godu odpre sezono vaških praznikov na Goriškem. V Šmavru imajo takrat svojo znamenito šagro (farno žegnanje) in hkrati tradicionalni praznik štrukljev.

Mnogo ljudi, predvsem iz Gorice, pride takrat na goro sv. Valentina (Sabotin), v vasico, kjer je zavetnik sv. Maver. Na ta dan dobijo otroci od botrov in sorodnikov v dar kolače. Za odrasle pa v vsaki hiši napečejo štruklje. Kakšno leto jih spečejo v eni sami osamici čez tisoč. In še vsako leto je štrukljev zmanjkalo.

V Središču svoje dni na Valentina niso delali. Po trgu so imeli procesijo. Tudi v Beli krajini niso vpregli živine, 'da se ji ne bi solzile oči'.

Čisto drugačen in precej bolj znamenit pa je Valentin v Angliji, kjer je že stoletja zaščitnik

zaljubljencev in dobrih prijateljev. Na ta dan so si že pred več kot petsto leti predvsem mladi ljudje izmenjavali pisma in 'razglednice', pa tudi darila, ki so jih imenovali kar 'valentini'. Šega se je razširila tudi na ostali anglosaški svet, potem pa, kot rečeno v nekatere druge evropske dežele ­- zlasti tiste, ki slovijo po sladkarijah , najzavzetejšem spremljevalcu tega praznika. Taka je na primer Italija.

Težko je razložiti, zakaj obstaja zveza med Valentinom in srčnimi zadevami. Na videz jih namreč resnično ni. Neka legenda pripoveduje, da je bil sv. Valentin ubit zato, ker je nasprotoval neki rimski uredbi, ki je mladeničem prepovedovala poroko pred služenjem vojaške službe. Vojaki z družino so namreč zabredli v revščino. Škof Valentin naj bi namreč poročal mlade krščanske pare, čemur je Avrelij Klavdij Goticus, nasprotnik krščanstva, ostro nasprotoval. Po drugih pojmovanjih naj bi se mladi možje na ta način izognili vojaški suknji. Valentina naj bi cesar dal prebičati in sežgati.

V nekem angleškem koledarju iz leta 1797 je zapisana druga legenda: Valentin, zaprt zaradi svoje krščanske vere, naj bi se zaljubil v slepo hčer svojega paznika. Pisal ji je pesmi – od tu naj bi izvirala navada, da si za valentinovo ljudje pišejo pesmice. Ječarjevi hčerki je vrnil vid, zato je vsa družina prestopila v krščanstvo, Valentin pa je bil – ob glavo.

Amerikanci pravijo, da je valentinovo postalo dan ljubezni zato, ker se na ta dan poleg ptičkov 'ženijo' tudi zajci. Etimologi imajo spet drugačno trditev. Grki g in v sta bili nekoč v preprosti govorici zamenljivi. Anglosasi, ki sp prišli pod normansko oblast, so normanski izraz galantin (ljubljenec žensk) spremenili v valenten ali pa valentin, Bodi moj valentin naj bi torej pomenilo: bodi moj galantin, ljubljenec.

Vse našteto je gotovo še pripomoglo k oživitvi legende o sv. Valentinu oziroma njegovi novi vlogi. Najbrž pa bomo bliže resnici, če bomo iskali v teh dogodkih ostanke nekdanje poganske želje po novem življenju, plodnosti in rasti, ki se že pri Rimljanih ujema z novim letom, in se je začelo, kot smo že omenili s pomladjo.

Angleži so si na valentinovo izmenjevali majhne 'razglednice', ki so imele čipkaste robove, okrašene z raznimi ljubezenskimi risbami, kjer so prevladovali ptiči, srca in vrtnice. Zraven so napisali ustrezne verze. Nekdaj je bil čar valentinov v tem, da so ljudje vse izdelali sami. Ljudska ustvarjalnost se je sčasoma stopila v gorečem prizadevanju industrije, da bi vse, kar je s tem v zvezi, pridno skomercializirala. V viktorijanski Angliji pomembnost in množičnost valentinskih čestitk nista zaostajala za božičnimi. Kasneje je ta dejavnost nekoliko zamrla in spet zaživela v štiridesetih letih tega stoletja.

Včasih so si za ta praznik dajali tudi prav draga darila. V 17. stoletju, na primer, je neka gospa dobila prstan za 300 funtov, od nekega drugega valentina pa diamant, ki je bil vreden trikrat več – vsote so bile za tiste čase seveda astronomske.

Darila so v 18. st. nadomestile že omenjene 'razglednice' in pisma. V novejših časih so si izmenjali darila takoj zatem, ko so mladeniči in mladenke povlekli listke z imeni iz posebne posode in tako dobili vsak svojega valentina. Listič z imenom so si dekleta pripela na obleko in ga potem nekaj dni nosila naokrog. Ponekod na Škotskem so morale nesti tak listek na fantov dom, kjer so v zameno zanj dobile jabolko ali kakšno drugo malenkost.

Za valentinovo je bilo značilno tudi vedeževanje in prerokovanje; to je zanimalo predvsem dekleta, ki so si hotela tako ustvariti predstavo o svojem bodočem ženinu. Najprej so si morale dati v gumbnico cvet žafrana, ki je bil simbol tega dne in ki naj bi močno povečal možnost, da bo prva oseba, ki jo bodo srečale, fant. Zatem pa so si lahko pomagale na naslednji način. V Angliji in Ameriki je ptič, ki so ga prvega videle na ta dan, 'napovedal', kakšne vrste človek bo bodoči mož. Kos je pomenil duhovnika, taščica mornarja, zlati ščinkavec ali kakršenkoli rumen ptič bogataša, vrabec kmeta, modra taščica srečnega človeka, krivokljun prepirljivca, golob dobrosrčneža.

Gorje pa, če bi videle žolno: potem se ne bi nikoli omožile.

 

Dovolj radovedno in seveda pogumno dekle, je prišlo lahko do bodočega soproga po veri, da je mogoče njegovega duha uročiti, tako, da se potem določen ali nedoločen moški v prihodnosti z njo poroči. Zato, kako povabiti bodočega ženina, pa je potrebna seveda posebna čarovnija In zakaj pogum? Zato, ker je bilo treba na predvečer sv. Valentina na pokopališče. Tam je morala odpeti v ta namen predpisano pesem in dvanajstkrat teči okrog cerkve. Če pa si ni upala med grobove, je lahko storila tako, kot neka mlada dama leta 1754.

Ta si je na predvečer valentinovega priskrbela pet lovorjevih listov. Štiri je pritrdila na vogal svoje blazine, petega na sredino. Prijateljica ji je povedala, da se bo še pred koncem leta poročila, če bo tisto noč sanjala o svojem bodočem ženinu. Da bi bila še bolj gotova, je v trdo skuhala jajce, vzela ven rumenjak in jajce napolnila s soljo (sol ima vedno močno apotropejsko vlogo in čarobno moč). Potem je šla leč in pojedla jajce z lupino vred, ne da bi potem govorila ali pila. Napisati pa je bilo treba še imena najboljših prijateljev; koščke papirja je zavila v ilovico in jih potopila v vodo. Prvi, ki je priplaval na površje, je bil Valentin. In prvi, ki je gospodični priplaval na površino, je bil neki g. Blossom. Vse jutro je dama ostala v postelji z zaprtimi očmi, dokler ni prišel na obisk prav on. Če bi namesto njega prvega videla kakšnega drugega moškega, bi vse splavalo po vodi. Slabo znamenje je bilo tudi, če so dekleta prve srečale ženske.

Splošna vera je torej bila, da bo prvi moški, ki ga sreča dekle ali ženska na ta dan, pri priči njen valentin. Zato je vsaka presneto dobro pazila. Dandanašnje šolarke v Angliji in Ameriki še vedno verjamejo v to in nekatere hodijo naokrog z zaprtimi očmi tako dolgo, dokler se ne počutijo 'varne'.

Znameniti Anglež Samuel Pepys je na ta dan v svoj skrivni dnevnik zapisal:

Valentinovo, 14. 2. 1662. Nisem se prikazal pri Siru Battenu, saj nočem, da bi bila  njegova hči spet moja valentina, ker nisva več tako dobra prijatelja.

Ker so bila z valentinovim povezana darila, je bil ta praznik priljubljen tudi med otroki. Ti so hodili na primer v Angliji po vaseh in peli prigodne pesmi. Pazili so tudi na to, da so vstali pred sončnim vzhodom. Če so mogli prvemu človeku, ki so ga videli, v Norfolku dvakrat zapovrstjo reči 'dobro jutro, valentin', preden jih je oni nagovoril, so dobili darilo. Če pa jih je sonce prehitelo, je imel možak pravico reči, da je 'od sonca opečen' in darila so splavala po vodi.

O že pred stoletji tako priljubljenem valentinovem je pisala tudi vrsta angleških literatov, kar pomeni, da je šlo za praznik s poanto. Shakespearov sodobnik Thomas Nashe je prisrčno opisal svoja doživetja na valentinovo, drugače, spet, pa esejist Charles Lamb. Ta je oštel prinašalce valentinovih pisem za ljudi, ki slabo oponašajo poštarje, češ, saj že tečejo drugače. Pesmico po pošti oddati je bilo pač več vredno, kot če si s pisemcem k naslovniku kar nekoga poslal.

Valentina kot svetnika in zavetnika poznajo (skoraj) povsod po Evropi, vendar v drugačnih vlogah. V Nemčiji je na primer prav dolgo trajalo, da so tega svetnika povezali z zaljubljenci. V nekaterih pokrajinah namreč menijo, da je 14. februar rojstni dan Judeža (kot drugje menijo za 1. april), zato so imeli ta dan za nesrečen. Ker sta že brata Grimm pisala o tem, da je Valentin povezan s padavico (epilepsijo), more biti jasno, da ga nekdaj nemški zaljubljenci niso mogli imeti ravno v čislih. Morda jih je bolj pomirjalo, da je bil v Nemčiji tudi zavetnik zoper zobobol. Ljudstvo je ime Valentin glede na nemško izgovorjavo povezalo z glagolom fallen, pasti. V zvezi z njegovim imenom pa poznamo še drugačno ljudsko etimologiranje.

Atribut enega od Valentinov (najbrž umbrijskega) je bil petelin in invalidni deček (ki naj bi ga svetnik ozdravil). V Nemčiji je tudi zaščitnik zoper prašičje bolezni. V francoski Bretaniji ga kličejo na pomoč ob hudem vetru.

Če je že v nemških deželah 14. februar nesrečen  dan, zlasti za tiste, ki se takrat rodijo (taki naj bi ne živeli preveč dolgo) ali pa za bogataše, ki kmalu umro, če na valentinovo grmi, pa je za Amerikance ta dan vse kaj drugega. Po popularnosti se valentinovo ne more nikjer meriti z ZDA.

Tam je vtaknila vmes svoje živahne lovke trgovina. Simbol tega praznika je srce, v vseh mogočih oblikah in načinih prikazovanja in po ameriških izložbah se že dneve pred 14. februarjem pojavijo skladovnice valentinov, daril: v obliki srca so torte, bonboniere, milo, steklenice, krožniki, šatulje in drugo; s srci potiskajo papir, blago, steklo. Radio in televizija predvajata stare in nove 'valentinske šlagerje'. V papirnicah je nešteto bolj ali manj duhovitih voščilnic raznih oblik in barv. Nekatere so celo parfumirane, kot so bile v Angliji v 19. stoletju.

Valentinove čestitke so se v Ameriki kot pisma iz Anglije pojavile že v 18. stoletju. Po letu 1723 so uvozili iz stare dežele že sestavljena valentinova pisma, pesmi in podobno, ki so bila izdana v knjigah. Takrat je v Ameriki praznovanje na valentinovo naravnost vzcvetelo. Pesmice so bile pisane na papir z zlato obrobo ali v kakšni drugi lepi dekoraciji. Naslov teh pesmi, ki so jih vsi prepisovali, je bil zvečine: 'Bodi moj(a) valentin(a).' Pesmi so bile natisnjene v obliki 'originala' in odgovora nanj.


Pred kratkim sem plesal s teboj

in se precej zaljubil vate;

tvojo privlačno zunanjost,

tvoje čarobno bistvo,

bi znali le pesniki opisati;

tvoj glas, tako sladek in poln melodije,

še vedno odzvanja v mojih ušesih,

in moja najbolj vroča želja je,

da bi svojo Delijo dobil za ženo;

bodi tako dobra, moja sladka deklica,

napiši mi vrstico,

in naj moj svetnik ljubezni podpre mojo prošnjo.

 

In odgovor:

Tvoje valentinovo pismo je zelo prijazno,

zato ni naletelo na mrzel sprejem;

tvoje družbe sem bila zelo vesela,

ko sem zadnjič plesala s teboj.

Tako sva drug drugemu v ljubezni

naklonila svoje srci, moj valentin.


Na karticah so bili včasih prilepljeni zlati kupidi, ljubezenske pentlje, natisnjeni Amorji z lokom in puščicami in mile grlice. Komercialno so začeli kartice izdelovati okrog leta 1800. Okrog leta 1840 so prišle na trg 'mehanične kartice'. Te se je dalo premikati, če si potegnil za figuro ali predmet na njih. Imele so celo tridimenzionalne oblike. Zelo razširjen motiv je bil ljubezenski parček v vrtni uti, s cerkvijo v ozadju. Dama na sliki je bila skoraj vedno v škrlatni obleki, zavita v moder ali zelen šal. Gospod je nosil hlače sivkaste barve, rumen suknjič, moder plašč in zeleno ali živordečo kravato.

Po stari anglosaški šegi so si na dan sv. Valentina dobri prijatelji in zaljubljenci podarjali kajpak tudi cvetje. Prav ta običaj je že dolgo domač tudi v sosednji Avstriji. Dunaj je 14. februarja ves v cvetju. Rože kupujejo vsi, bogati in revni. Šopki morajo biti urejeni tako, da je najvažnejši cvet vedno v sredini, dopolnjen morda s kakšnim drugim plemenitim cvetom. V prvo vrsto spadajo amarilisi, lilije, cvetovi božične zvezde, sončnice, v drugo gladiole, narcise, orhideje, vrtnice, v tretjo pa nagelj, encijan, anemone in podobno. Za sam praznik sv. Valentina pa so še vedno najbolj priljubljene vrtnice, saj simbolizirajo ljubezen. Časopisi v tem času poučujejo bralce o pomenu posameznih vrst cvetja; tako lilija simbolizira čistost, sončnica upanje, tulipan nedostopnost in ljubezen, perunika krepost, spominčica mladost in skormnost, vijolica skromnost in ponižnost, anemona zavrnitev, amarilis ponos, aloja dolgo življenje, naklonjenost in vdanost, krizantema obilje, čistost, bogastvo, rdeč nagelj (nebeško) ljubezen, nageljni drugih barv zvestobo, občudovanje, privlačnost in ljubezen, narcisa pogum, bela marjetica oboževanje, čistost, nedolžnost; marjetke raznih barv pa lepoto in harmonijo…

Najbolj se seveda tega veselijo otroci. Vsak mora v šolo prinesti kakšno voščilnico, ki jo potem podari svojemu valentinu. Tisti, ki jih dobi največ, je seveda najpopularnejši v razredu.

Valentinovo je med vsemi dnevi v letu v ZDA edini dan, ko je tudi ženski dovoljeno zaprositi za moževo roko (pravilo veleva – če jo zavrne, ji mora kupiti svilene nogavice). Ljudje, ki se imajo na takšen ali drugačen način radi, si pošiljajo voščilnice in darila. Sem sodijo, čisto po ameriško, tudi plišaste živali. Ogromne količine valentinskih voščilnic je narejenih v klasičnem ali pa zelo sodobnem, pogosto 'modernem' slogu, z enako slaboumnimi besedili, kot jih lahko srečamo na različnih evropskih voščilnicah, namenjenih različnim priložnostim. V Ameriki si poleg zaljubljencev voščijo vsi, prijatelji, sorodniki, kolegi v službi, stari in mladi (isto velja za Anglijo). Voščilnica stane dolar, dva (leta 1992), najdražja tudi sto dolarjev. Za božič napišejo Američani dve milijardi in pol voščilnic, za valentinovo pa samo pol milijarde manj.

V Britaniji so izražanja ljubezni in zvestobe na valentinovo še posebej polni časopisni oglasi. Zadevo je baje uvedel angleški časnik The Guardian (šele) leta 1974. Na valentinovo izidejo britanski časniki znatno debelejši kot navadno, posebni valentinski oglasi pa nastopajo v tisku že več dni prej. Malih oglasov je za dolge strani, objavljajo jih zlasti moški. Sporočila so zvečine šifrirana Na primer: Ognjeviti konj. V divjini življenja je ena sama resnična cvetlica, to je ljubezen. Ljubim te, Pisces (izvoljenka je bila očitno rojena v znamenju Rib).

Ker je sedanja svetovna civilizacija germanska, je zlasti v Ameriki s svojim 'masovnim zgledom' uspelo tudi v tem primeru, kot še pri toliko drugih, v kratkem času doseči to, kar se prej Angliji ni posrečilo v stoletjih. S svojimi prazničnimi srci vred je šego o sv. Valentinu (kot še toliko drugih) prenesla na dovzetna območja starega kontinenta pa tudi drugih dežel po svetu.

Povzeto po knjigi: Velika knjiga o praznikih – Praznovanja na Slovenskem in po svetu, Damjan J. Ovsec, DOMUS, Ljubljana, 1994

 

Povzel: Franci Urankar

Comments