Limbarska gora‎ > ‎Razno‎ > ‎

O Limbarski gori v časopisu Slovenske novice


Patron zaljubljencev na Limbarski gori
                                 

SLOVENSKE NOVICE; 22. MAJA 1996

 
Malce od rok je, malce nepoznana, predvsem pa prekrasna v pomladnem zelenju in enkratna po razgledu. Nekoč so nanjo romale trume, med njimi tudi Franček Maselj, ko je bil fantič pri tetah in se še ni podpisoval Podlimbarski. S svojo, tetam posvečeno črtico, nam je ohranil podobo nekdanjih romanj.
 
 
STOJI TAM GORA LIMBARSKA

O svetem Valentinu kroži po Moravškem legenda celo v verzih in prirejena za mešani pevski zbor v kateri pa je toliko povsem človeškemu karakternemu (zeljniku) lastne maščevalnosti, da res ne razumem, zakaj so jo naprtili prav svetemu Valentinu, zavetniku zaljubljencev. To vlogo ima v angleško govorečem svetu, zadnja leta pa skušajo običaj presaditi tudi na slovenska tla, kjer je doslej imel sveti Valentin, ki goduje 14. februarja, le ključe do korenin. No, morda pa tudi ljubezenskih, le da smo bili Slovenci bolj sramežljivi in zadržani...

Popotnika svetega Valentina in njegovega brata Peregrina je zalotila noč nekje v bližini Limbarske gore. Ker sta bila utrujena in lačna, sta stopila v bližnjo hišo, kjer je gospodarila mlada vdova, in jo poprosila za prenočišče zastonj ali kot se je včasih po ljudsko reklo za božji lon. Mlada krčmarica pa je (berača) zavrnila in se pohvalila s svojim bogastvom:
 

Res, težko bi bilo uganiti in razložiti, kdo je zavetniku zaljubljencev, ki pri nas velja tudi za glasnika in posrednika božje dobrote, naprtil povzročitev tolikega gorja. Saj je o njem znana tudi zgodba, da je vrnil zdravje božjastnemu otroku, zato se mu bolniki s padavico še posebej priporočajo. Sicer pa je o njegovem zemeljskem bivanju le malo znanega. Le to, da je bil duhovnik in med zadnjimi mučenci v rimskem cesarstvu. Zato ga uporabljajo v mašnih oblačilih, s palmovo vejico in (božjastnim) otrokom ob sebi. Čepravj je imel v Rimu že v četrtem stoletju sebi posvečeno cerkev, ki je zdaj le še ruševina, je pokopan v cerkvi sv. Praksede, prav tako v Rimu.

GRAD LILIJ 

Ni ga več in težko dostopen holm, kjer je stal naravno zavarovan najdete le s pomočjo starih domačinov, saj je bil eden najstarejših gradičev trdnjav pri nas že v Valvasorjevih časih razvalina. Tudi o njegovih lastnikih, gospodih Limbarskih je bolj malo znanega, le to, da so bili ne povsem samostojni ministeriali, ki so jih grofje Andeški naselili sem iz Bavarske. Če sklepamo po starih listinah, so bili graščaki iz Limbarskega rodu pomembni fevdalci pri nas, saj zasledimo njihove podpise - tam kjer je podpisanih več fevdalcev - skoraj vedno na prvem mestu. Viteze lilije - ta vzdevek so dobili menda po lilijah, ki cveto po okolici - pisno prvič omenjajo 1156., in sicer je bil gospod Witego de Lileginberch podpisnik pogodbe, s katero so vetrinjski menihi odstopili Alberonu iz Gutenberga pri Tržiču pet kmetij pri Vipavi v zameno za Mače pri Predvoru. Ime rodovine se skozi čas spreminja, vendar ves čas v navezi z različno razlaganimi lilijami in goro. Denimo 23. januarja 1286 je omenjen Witigo de Ligemberch kot prvi moravški župnik. Pomembna rodbina Limbarskih se vrsti vse do leta 1533, ko naj bi po Valvasorju zadnjega njihovega rodu, Jošta Limbarskega, pobili kmetje na mekinjskem pokopališču...

Zgodbe o koncu gradu pa si nasprotujejo. Po eni naj bi ga razrušili Turki, ki so streljali nanj od Votlega kamna s topovi. A ker so bili takratni kanoni bolj slabotni in so napravili le kako škodo na strehah, na kamnitih zidovih pa bore malo, je bolj verjetna trditev, da so grad opustili že gospodje Limbarski in si v podobni goščavi, vendar bolj priročno, zgradili grad Belnek (Wildenech). Ljudsko izročilo celo pravi, da so sezidali grad na Limbarski gori, kjer je danes cerkev, vendar za to ni nobenega dokaza, kakor tudi ne, da je cerkev dala postaviti vdova zadnjega Limbarskega graščaka, ki naj bi se bila edina rešila med turškim napadom. Izročilo tudi trdi, da je imel grad - in samostan, ki naj bi stal nekje v bližini - napeljan vodovod po lesenih ceveh...

Ker je lastnost spomina, da peša in je zato pozabljivost glavni parazit zgodovine, vemo o limbarskem gradu, kar vemo. Ljudsko izročilo, ki je sicer marsikaj dodalo, ampak se je iz njega še vedno dala izluščiti resnica, je v zadnjih letih povsem zatrla televizija. Še vedno pa se pripoveduje, da so menda graščaki nekje zakopali zaklad in ga skrili pred Turki - če bi bilo le malo slovenskih zgodb o zakladih resničnih in če bi jih izkopali, bi v hipu zrušili svetovni denarni sistem - in da je ostala grajska vinska klet zasuta in nepoškodovana. Da se zaradi vina še najbolj splača kopati, je v preteklosti dokazalo kar precej limbarskih dedcev, a so doslej, vsaj kot trdi izročilo, še vsi ostali žejni. Če bi našli zlato, bi morda zamolčali, če bi odkrili vino, nikakor!

Janez Zrnec


Comments