Limbarska gora‎ > ‎Razno‎ > ‎

Limbarska gora na spletni strani družina.si



Sredi februarja so dnevi že precej daljši kot v najtrši in najtemnejši zimi. Čeprav lahko v tem času zapade še precej snega, se mraz nepreklicno poslavlja. Pomlad je že skoraj pred vrati in zdi se, da življenjski sokovi komaj čakajo, da jih topli sončni žarki poženejo kvišku. Nekoč je veljalo, da prinese sv. Valentin, ki goduje 14. februarja, ključe do korenin. A časi se spreminjajo in z njimi tudi vreme. Zato je najbolje, da se kar pri svetniku samem prepričamo, kako je s starimi resnicami in pregovori.

 

Limbarska gora, na kateri stoji znana božjepotna cerkev sv. Valentina, je dostopna z več strani: s severa iz Krašnje in Blagovice, z juga pa iz Moravč. Od tam sta na vrh speljani kar dve poti – kot nalašč, da jo po prvi mahnemo navzgor in po drugi navzdol. Začetek obeh poti je v središču kraja. Če želimo pot opraviti v smeri urinega kazalca, moramo po levi ulici proti severu. Po manj kot petnajstih minutah pridemo do vasi Soteska. Naš prvi cilj so Serjuče, ki jih vidimo na nasprotni strani Drtijščice. Po nekaj korakih smo že pri mostičku in pri prvih hišah. Pri kamnitem zidu krenemo v vas in nato naravnost navzgor. Kmalu smo spet na asfaltni cesti, ki nas pripelje do naslednje skupine hiš. Tam nas markacije usmerijo na kolovoz in po njem v gozd.


Vzpon je blag, zato hoja ni naporna. Ko takole brezskrbno nizamo korake, pogled radovedno preiskuje okolico. Drevo ob drevesu – nič posebnega, bi človek rekel. A vendar po drugi strani toliko zanimivih podrobnosti, če jih seveda opazimo. Igra svetlobe in senc, sledovi gozdnih živali, vzorci na lubju, šopki suhega listja ... Nedaleč od poti se je utrujeno drevo, ki mu je neznana sila spodrezala korenine, naslonilo na trdnejšega soseda. Če bi bilo samo, bi padlo po tleh, tako pa se je ujelo in obstalo. Kaj pa mi? Kolikokrat so naše padce že prestregli tisti, ki so nam blizu?

 

Po uri hoje iz Moravč spet stopimo na cesto. Pa jo že po nekaj metrih zapustimo, saj nas premami blatna sled, ki se vleče v breg proti hiši in potem mimo nje. Višje se še zadnjič pridružimo asfaltni cesti. Ta se za ovinkom spremeni v peščeno pot, po kateri nadaljujemo do prvega odcepa. Tam nas lesena tabla usmeri proti vrhu, ki ga dosežemo v nekaj minutah.

Cerkev sv. Valentina na Limbarski gori nas osvoji že na prvi pogled. Z lepo obnovljeno zunanjščino in stebri na pročelju daje od daleč skoraj vtis manjše graščine. Ko pridemo bliže in se izza strehe končno prikaže zvonik, stoječ nekaj metrov stran, je dvomov hitro konec. Podoba postaja z vsakim korakom lepša in bolj skladna. Gre pač za eno najboljših del znanega gradbenika Gregorja Mačka (1682–1745), ki je med drugim naredil načrte tudi za cerkvi na Šmarni gori in na Dobrovi pri Ljubljani.


Limbarska gora, na kateri je v 12. stoletju stal grad Limberg, je imenitno razgledišče, zato je dosti obiskana. Prav pred nami se skoraj čez pol obzorja razprostira veriga Kamniških in Savinjskih Alp, ki jo obdajajo venci nižjih vzpetin. Od cerkvenega zvonika vidimo hiše, raztresene po prisojnih pobočjih Limbarske gore. Če stopimo do ograje, zagledamo daleč spodaj cesto proti Trojanam. Drobna vozila, ki drugo za drugim hitijo nekam v daljavo, so videti neznatna kot mravlje. Samo enakomerno hrumenje, ki tudi tu zgoraj nikoli ne potihne, priča o njihovem velikem vplivu na človeka in okolje.

 

Široki razgledi in toplo sonce vse bolj odmikajo čas odhoda. Človek bi še kar postaval in takole brez posebnih misli pogledoval zdaj na eno in potem spet na drugo stran. A enkrat je vendarle treba nazaj. Ker smo sklenili, da se v dolino vrnemo po drugi poti, krenemo pri kapelici v levo in se spustimo po travnatem pobočju. Niže zagledamo prvo markacijo, ki razprši vse dvome o tem, ali smo na pravi poti. Ljudje pač potrebujemo znamenja. Vidna in nevidna. Kolovoz nas čez nekaj minut pripelje do samotne hiše, mimo katere nadaljujemo naravnost navzdol skozi gozdič. Pri skupini hiš dvakrat ostro zavijemo, nato pa se pot kmalu spet izgubi med drevjem. Pozneje prečkamo asfaltno cesto in sledimo makadamu, dokler pot ne zavije v gozdiček. Ko pridemo naslednjič na odprto, smo že v dolini. Do sem smo z vrha potrebovali 45 minut.

 

Zadnji del poti traja približno pol ure. Hodimo po asfaltni cesti, po kateri bi se lahko na Limbarsko goro pripeljali z avtom. Ko med potjo premlevamo podobe, ki so se nam v preteklih urah vtisnile v spomin, nenadoma opazimo, da se je dan prevesil v popoldne. V široki dolini je vse manj svetlobe. Naposled se z vrha klanca v megličasti daljavi prikažeta rahlo zabrisana zvonika župnijske cerkve v Moravčah. Pravljično, ni kaj. Ampak če bi bilo treba izbrati najlepši trenutek dneva, bi prvo mesto vseeno pripadlo sončni kopeli na vrhu Limbarske gore.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Moravče
Višinska razlika: 390 metrov
Trajanje vzpona: 1.30 h
Trajanje celotne poti: 2.45 h
Zemljevid: Ljubljana-okolica

MORAVČE
Že v 13. stoletju so bile Moravče župnija, v 19. stoletju pa trg, ki je imel pravico do treh letnih sejmov. V kraju se je leta 1850 rodil pisatelj Fran Detela.


Andrej Praznik

V celoti povzeto s spletne strani: www.druzina.si

Comments