Limbarska gora‎ > ‎

Cerkev sv. Valentina

V letu 2013 renoviran križevev pot, v letu 2014 pa vsa osvetlitev.

2014, september - Cerkev sv. Valentina na Limbarski gori




O cerkvi svetega Valentina na kratko:

> Zgrajena v 1. polovici 18. stoletja - arhitekt: Gregor Maček
> Posvetitev leta 1743 - škof Leopold Jožef Petazzi
> Glavni oltar izdelan leta 1735 v klasicističnem slogu
> Stranski oltarji so kamniti, iz črnega marmorja - avtorji Cussovi nasledniki
> Sliki v oltarju Marijinega kronanja in svetega Egidija (Tilna) - Valentin Metzger 
   (1743)
> Freske - Jelovšek, preslikane leta 1867 (Matija Koželj)

 
Sveti Valentin je bil mučenec v času zadnjega preganjanja kristjanov v rimskem cesarstvu. Njegov grob je v cerkvi svete Praksede blizu bazilike Marije Snežne v Rimu. Njegov god je 14. februarja.
Od Boga je prejel dva darova: dar spreobrnenja grešnikov in dar čudeža nad bolniki. Zato je priprošnik zoper telesne slabosti in kužna obolenja, priporočajo pa se mu tudi božjastni bolniki. Je tudi zaščitnik romarjev. Ker "ima ključe od korenin", kot pravi ljudski pregovor, je znanilec pomladi, zavetnik čebelarjev in mladostnikov. Priporočajo se mu tudi mladoporočenci in zaljubljeni.

Zunajščina je preprosta; stavba je pokrita z enotno streho; pred fasado je lopa na štirih kamnitih stebrih (zgrajenih s prstani kakor pri rotovškem portalu), do katere vodijo ozke stopnice. Stolp stoji ločeno od cerkve. Oboje s sosednjo stavbo vred, ki je bila nekdaj mežnarija (op. p), je umno razpostavljeno na vrhu hriba, fasada se ogleduje daleč po dolini...

V več smereh pomeni Mačkovo delo vrh domačega stavbarstva v prvi polovici 18. stoletja. Njegove izbrane stvaritve so estetsko najpomembnej­še med vsem spomeniškim gradivom, ki ga moremo pripisati domači­nom... Limbarska gora je višek na tej poti. In še več: motiv poglobitve prostorov je v danih okvirih že izraz smeri, ki jo moremo vzporejati s stremljenji sodobne teatrske, na določeno točko ali pot za gledalca preračunane kulisne arhitekture.«

To cerkev je 6. junija 1743 posvetil tedanji tržaški in kasneje ljubljanski škof Leopold Jožef Petazzi.
 
Tloris (za povečavo kliknite na sliko)
Prvotno cerkev na Limbarski gori so sezidali okoli leta 1667. Ker je kmalu zaslovela kot romarska cerkev in je postala premajhna, so jo že v prvi polovici 18. stol. povečali. Gradnjo so zaupali tedaj najbolj znanemu baročnemu arhitektu Gregorju Mačku iz Ljubljane.

To njegovo delo je orisal Nace Šumi: »Največje Mačku pripisano delo je cerkev na Limbarski gori (1735). Ta spomenik pomeni sintezo Mačkovih prizadevanj, popolnoma se odvrača od tujih vzorov ter porablja zgolj tradicionalne sestavine. V tlorisu sta združena pravokotna dvorana in vrisani potegnjeni osmerokotnik, prezbiterij je ustaljen mojstrov tip, kvadrat s porezanimi ogli. Podobno kombinacijo smo srečali v Šmartnem pri Kranju, rekli smo tudi, daje njen zarodek predstavljala že cerkev v Poljanah. Ker nikjer na Slovenskem ne najdemo podobnih zasnov, je že ta moment dovolj tehten, da smemo Limbarsko goro pritegniti v krog Mačkovih del.


Za njegovo roko govore tudi vse druge značilnosti spomenika. Uporaba potegnjenega osmerokotnika kot stare, posebno na Gorenjskem udomačene oblike, je popolnoma v skladu s pojmovanjem, ki ga je mojster pokazal že s svojim prvim nastopom. V razkrajevanju ostenja je cerkev nadaljevanje in zaključek že v Poljanah nakazane smeri. Isto velja uspeh v osvetljavi prostora; tipično Mačkovi so tudi vsi detajli. Združitev pravokotnika s potegnjenim osmerokotnikom v ladji je dala pogoje za izdelavo čudovitih dvonadstropnih, triosnih empor pevskega kora. Te empore so, čeprav v detajlu prav nič ambiciozne, v izvedbi celo malo grobe, po svojem izrazu pa med najbolj dognanimi motivi Mačkove dobe pri nas. Enkratni uspeh arhitekta - in osamljen primer v vsej baročni arhitekturi na Slovenskem - so situacija, oprema in osvetlitev stranskih kapel. Sredi oktogonalnega dela sta prizidani na vsaki strani po ena cilindrična kapela, prednji dve pravokotnega tlorisa pa sta naslonjeni na prečni stranici ostenja ter pritisnjeni na prezbiterij. Nenavadna je osvetlitev oltarjev v kapelah; vsi štirje so postavljeni diagonalno na os cerkve. Osvetljeni so z južne strani. Če hočemo doživeti vse vrednote te največje Mačkove mojstrovine, moramo vstopiti skozi glavni vhod in obstati pod južnim stičiščem kupolnih zgibov; od tam sta v celoti vidna le prva dva stranska oltarja. Nekaj korakov naprej, pod severnim stičiščem, se nenadoma odkrijejo izza slavolokov še trije ostali oltarji, glavni in prednja stranska. Na vsej poti nobenkrat ne zadenemo s pogledom ob odprto luč. In če se pred glavnim oltarjem obrnemo, imamo pred seboj kuliso pevskega kora; skozi njegove empore prodira v prostor, obdan s svetlimi pilastri in pokrit s temačno kupolo, mehko razpršena stranska luč.

Veliki oltar je lesen, izdelan okrog leta 1800 v klasicističnem slogu. Baročni kipi so visoki 180 cm. V tronu je Sv. Valentin z angeli, ob njem sta kipa Sv. Jožefa in Sv. Janeza Nepomuka, zunaj stebrov pa Sv. Florijana in Sv. Donata. V atiki je Bog oče z angeli in zemeljsko oblo. Ob tabernaklju sta dva angela, visoka 100 cm. V drugi pol. 19. stol. je oltar precej predelal domačin Andrej Rovšek. Zadaj je letnica 1861.






Vsi štirje stranski oltarji so kamniti, iz črnega marmorja, izdelki Cussovih naslednikov. Menze so obložene s črnim marmorjem, ki je bogato ornamentalno intarziran, za oblogo pa se skriva moravški peščenjak. Ivan Pengov je leta 1912 očistil 8 prebarvanih marmornatih kipov.

Oltar Marijinega kronanja na moški strani spredaj ima nad menzo letnico 1734. V tronu je Metzingerjeva Marijina oljnata slika na bakreni plošči. Ob strani sta 115 cm visoka kipa Sv. Jakoba in Sv. Urha. Zgoraj sta dva angela, visoka 90cm.


Oltar sv. Egidija - Tilna na ženski strani spredaj ima nad menzo prav tako letnico 1743. Slika Sv. Tilna na na bakreni plošči v tronu je spodaj signirana: Valentin Metzinger pinxit 1743. Ob straneh sta 110 cm visoka kipa iz peščenca Sv. Peter in Pavel. Angela v atiki sta visoka 90 cm. Na praznik sv. Tilna 1. septembra so bili tu nekdaj zelo obiskani shodi. Ljudje so se svetniku priporočali za dobro letino, srečo pri živini, proti ognju, strahu in kugi.


Oltar angela varuha v polkrožni kapelici na ženski strani zadaj ima letnico 1736. Osrednje mesto ima slika angela varuha z otrokom, a je preslikana.


Oltar sv. Valentina škofa na moški strani zadaj, lepo baročno delo, ima letnico 1737. Slika Sv. Valentina je morda Potočnikova, a je preslikana. Oltar sv. Valentina na desni strani v lopi pred vhodom je iz moravškega peščenjaka iz konca 17. stol., a je precej poškodovan. Še bolj so poškodovani kipi Sv. Valentina (170cm), Sv. Jožefa in Sv. Janeza Nepomuka (165cm). Sergej Vrišer jih pripisuje ljubljanskemu kiparju okrog leta 1681.


Prižnica je iz 18. stoletja. Na leseni balustradi so na platnu tri oljne slike štirih evangelistov. Slika Sv. Janeza Evangelista ima spodaj letnico 1837. Delo sodi v krog Egartnerjeve delavnice.




Freske je v sprednjih dveh kapelah leta 1867 naslikal Matija Koželj iz Kamnika. V Marijini kapeli so motivi Marijinih priprošenj in vnebovzetje. V kapeli Sv. Tilna so naslikani prizori iz legende tega svetnika. Desna slika je spodaj signirana M. Koželj, pinx 1867. Freskeje 1968 restavriral Izidor Mole.


Na slavoločni, vzhodni in zahodni steni je pet fresk iz življenja Sv. Valentina. Slika na jugovzhodni steni je signirana M. Koželj, pinxit 1868. Freska v zakristiji - Jezus - je signirana M. Koželj, 1884. Freske v polkrožnih kapelah so najbrž nastale že okrog leta 1743, ko so postavili oltarja. Slikar se je zgledoval po Potočnikovih freskah.



Križev pot
je delo preprostega slikarja, a je precej poškodovan.


Orgle. Prejšnje orgle je 1820 izdelal Peter Rumpel iz Kamnika za 420 gld. Iz svojega jih je plačal župnik in dekan v Moravčah Andrej Jeras, kar nam pove napis na orgelski omari: R. D. Andrae Eras, Parochi ac Decani Moraitzhen, 420 gld. Sedanje je 1930 izdelal Franc Jenko. Od prejšnjih je ostala samo omara.




Zvonovi. Že v prejšnjem stoletju so bili v baročnem zvoniku na Limbarski gori trije bronasti zvonovi. Najmlajšega je 1873 ulil Albert Samassa v Ljubljani. Tehtal je 456 kg. Imel je relief Sv. Valentina. Najstarejši je bil srednji zvon. Imel je reliefe: Križanje, Brezmadežna, Sv. Valentin in Sv. Tilen ter napis, da ga je leta 1709 ulil Gašper Franchi. Teh­tal je 829 kg. Oba je vzela prva svetovna vojna. Ostal pa je veliki zvon, ki ima poleg reliefov Sv. Križa, Brezmadežne, Sv. Valentina in Sv. Tilna zanimiv latinski napis:

Vir knjiga: Moravška dolina

Podružnična cerkev sv. Valentina

Med pregovorne znanilce pomladi je slovenska ljudska govorica uvrstila tudi sv. Valentina.

Star pregovor pravi: Svet' Valentin 'ma ključe od korenin. Na njegov god, 14. februarja, ljudje že dobro občutimo, da moč zime pojenjuje in da sonce počasi in vztrajno zmaguje nad snegom in ledom. Zahodni, posebno angleško govoreči svet, pozna svetega Valentina zaradi praznika zaljubljencev, ki ga ta dan obhajajo. To je srečen dan, ko si ljudje izmenjujejo čestitke in darila. Pri nas je sveti Valentin glasnik in posrednik božje dobrote. Vedno so ga imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Z zgodbo, da je vrnil zdravje otroku z mrtvoudom in padavico, je prišla k nam navada, da se mu priporočajo božjastni bolniki. Tudi romarji so ga razglasili za svojega zaščitnika.

O svetem Valentinu vemo zelo malo. Gotovo je le to, da je bil mučenec v času zadnjih preganjanj v rimskem cesarstvu. Staro izročilo tudi pravi, da je bil duhovnik. Zato ga upodabljajo v mašnem plašču s palmovo vejo v roki in božjastnim dečkom ob vznožju. Njegova cerkevje stala že v 4. stoletju pri Milvijskem mostu pred Rimom. Tam so zdaj le razvaline. Romarji pa še lahko obiščejo njegov grob v cerkvi sv. Praksede blizu bazilike Marije Snežne.

Kljub močnemu vplivu nemškega sveta, kjer bolj časte škofa Valentina iz Passaua, je vendarle češčenje rimskega mučenca pri nas bolj razširjeno. Na Slovenskem ima kar enajst cerkva, še več pa oltarjev in kipov. Med najbolj znanimi cerkvami je božjepotna sv. Valentina na Limbarski gori nad Moravčami. Na 768 metrov visokem grebenu med Moravško dolino in črnim grabnom, kjer gre cesta na Trojane, se dviga njena stavbna gmota. Od tod je čudovit razgled na vse strani, zato je priljubljena izletniška točka. Že okrog 1156. so se v bližini utrdili limbarski gospodje. Ime so dobili po gradu, ki so ga imenovali Lilienberg. Zadnjega gospodarja limbarskega gradu so konec 15. stoletja ubili na pokopališču v Mekinjah. Grad je nato propadel in Valvasor ni o njem našel sledu.

Čas zidave prve limbarske cerkve bi lahko povezali z zidavo gradu, a zato ni nobenih oprijemljivih podatkov. Prvič je omenjena leta 1667, ko je bila postavljena prednica današnje baročne lepotice. Ker je prihajalo vse več romarjev, je postala premajhna. Posebno še potem, ko je papež Klemen XI. leta 1718 potrdil ustanovno listino bratovščine sv. Valentina s sedežem pri cerkvi. Njena gmotna podlaga je pomagala, da so se odločili tu gori zidati novo cerkev. To delo so zaupali takrat najbolj znanemu gradbeniku Gregorju Mačku. Maček, ki je imel za seboj bogate izkušnje gradenj na Šmarni gori, v Dobrovi, Komendi, Šmartinu pri Kranju, jo je zasnoval okrog leta 1735 in velja po sodbi naših strokovnjakov za najzrelejše med vsemi njegovimi deli.

Na pročelju vas danes pozdravlja lopa z lepo obdelanimi stebri. Ta je dajala zavetje romarjem. Na velikih romarskih shodih so bile v njej maše za množice, ki niso mogle v cerkev. Zato so tukaj postavili čudovit kamnit oltar z bogatimi štukaturami. Nedavno obnovljen, nas pritegne s svojo svežino in baročno igrivostjo. Skozi glavna vrata vstopimo v cerkev. Prevzameta nas njena velikost in arhitekturna skladnost. Odlikuje se po razpotegnjenem osmerokotnem prostoru, listnati kupoli, poglobljenih oltarnih nišah, ki so se prilagodile ladji, in posebni osvetljavi. Vse štiri kapele so z oltarji postavljene diagonalno na os cerkve in so osvetljene z južne, gledalčevim očem zakrite strani. Tako se zdi, da prihaja v prostor mehko razpršena svetloba kakor izza zagrinjala. Posebnost so tudi korne empore, ki jih ugledamo šele izpred oltarja.

Baročno arhitekturo v ladji dopolnjujejo kamniti oltarji s slikarijami. Posvečeni so sv. Tilnu, Materi božji, angelu varuhu in sv. Valentinu škofu. Posebno dragoceni sta Metzingerjevi sliki Marijinega kronanja in sv. Tilna. Freske, ki so bile verjetno Jelovškovo delo, je pred sto leti preslikal Matija Koželj. Glavni oltar je lesen in narejen v klasicističnem slogu okrog leta 1800. V njem je v naravni velikosti kip sv. Valentina. Medaljon nad njim ima napis: Sv. Valentin je prejel dva darova. Angela z napisi ob svetniku povesta, katera dva: dar spreobrnjenja grešnikov in dar čudežev nad bolniki.

Avtor: Franci Petrič, vir: http://www.kam.si/romarske_cerkve/limbarska_gora.html


Cerkev sv. Valentina na Limbarski gori (Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2)

Limbarska gora nad Moravčami


Vsi sveti so in v dolini so na pokopališčih zacvele rože ter zagorele sveče. Tu zgoraj na Limbarski gori pa je danes prava pomlad. Beli oblaki se podijo po modrem nebu in razgled vsenaokrog, da malo takih. Vse tja po Ljubljanskem polju z zasneženimi Julijci v ozadju pa na Kamniške planine, ki so se odele z zgodnjim jesenskim snegom. Na drugo stran leži Moravška dolina in tam čez preval Grmače pod moravškim sv. Miklavžem se odpira proti jugu pogled na dolenjsko gričevje.

Pisani gozdovi so ostali globoko pod cerkvijo, vse do vrha gore pa so se položili razgibani travniki. Cerkvena stavba se je zleknila po pobočju in se obrnila na severno stran, ker so tačas, ko so jo zidali, očitno že pozabili na srednjeveško navado, naj bodo vse cerkve z oltarjem obrnjene proti vzhodu, od koder je nekoč prišla Luč in nas od tam vsako jutro znova pozdravlja sonce. Še malo naprej od cerkve so postavili samostojno stoječ zvonik, ki ohranja tradicijo takih zvonikov na kamniškem koncu, kjer so v vsej Slove­niji prava posebnost, ki si je še ne znamo prav razložiti. Vse od zgodnje gotike do poznega baroka so nastajali. Kako imenitno je postavljen tale zvonik na Limbarski gori, čeprav ni pretirano visok in kako lepo se v toplini svojih obarvanih sten in s sivino kamnitih obrob pri oknih in vratih odraža od neba, ki je danes tako modro in tako čisto in dan tako lep, da takih Vseh svetih že dolgo ni bilo.

Cerkev sama je na zunaj velika stavba, zložena iz dveh delov, ki sta si med seboj podobna, le da je ladja občutno večja od sicer enako visokega prezbiterija. Na obeh straneh ima ladja nizki polkrožni izboklini, kakršne so bile nekdaj romanske apside, njeno vhodno pročelje pa je nekaj prav pasebnega. Do polovice višine ga zakriva lopa, postavljena na štirih kamnitih slopih, da je bogati glavni vhod dobro zavarovan pred vremenom. Ob njem pa je v lopi postavljen kamnit oltar sv. Valentina s kipom tega zavetnika v bogato štuki­rani vdolbini pa še z dvema svetnikoma ob straneh, ki zaradi mehke­ga kamna, iz katerega so ju pred skoraj tri sto leti izklesali, komaj še kljubujeta viharjem in moči, ki ju je že dodobra načela. Čeprav ni nikjer nobene letnice, izraža ta oltar z vihravo razgibanimi kipi, postavljenimi ob straneh na mogočnih angelskih glavah, čas zgod­njega baroka nekje proti koncu 17. stoletja in je torej še stal v prejš­nji cerkvi, ki so jo pozidali 22 let prej, preden je Valvasor popisal vse kranjske cerkve. Pri tem zunanjem oltarju so ob večjih shodih brali maše in s poleg oltarja urejene zidane prižnice so oznanjali božjo besedo ljudem, ki so se zgrnili okrog cerkve po travnikih in med stojnicami s pisano robo spominkov in sladkih odpustkov. Tako je bilo v baroku, ko je tod božja pot k sv. Valentinu, pamladnemu oživljalcu korenin, najbolj cvetela.

Ko takole čakam mežnarja, da mi bo odprl cerkev, se v zavetju grejem na poznem jesenskem sancu. Vseh mrtvih dan je. Spominjam se svojih staršev, ki jih ne ogreva več to čudovito jesensko sonce in ki jim ni več dano gledati tega nebeškega sveta, ki mu pravimo domovina. Prava milost božja je prebivati na taki zemlji.

Mežnar, ki ni mežnar in se le mežnarja dela, je komaj prilezel po poti. Rekel je, da je ves zanič in da ne bo dolgo. Okrog njega je vse puhtelo po špiritu, ključ pa je le prinesel. Revež v tej samoti menda res nima drugega veselja kot pijačo, za lepoto cerkve pa se prav gotovo ne zanima.

Znotraj je cerkev tako »baročna«, da malo takih. Njeno prostornino, poslikavo in opremo, kar vse se zliva v eno, najbolje do­živimo izpod pevskega kora, če smo prišli pri glavnih vratih v cer­kev. Od tu imamo pred seboj močno potegnjen osmerokoten prostor, ki ga zunaj niti slutili nismo. Obokan je s kupolo, svetloba pa prihaja vanj v glavnem le od zgoraj skozi pravokotna okna tik pod bogatim venčnim zidcem, da nas prav nič ne bode v oči. V obeh vzdolžnih stenah se odpirata nekakšni apsidi, ki smo ju opazili že zunaj, v obeh poševnicah pa sta dve globoki kapeli, da sili prostor spodaj na vse strani. Najgloblje se seveda vdira skozi polkrožni slavolok, skozi katerega se odpira v prezbiterij, ki je pravzaprav le pomanjšana ladja, a ga od zadaj niti vsega ne vidimo, temveč le glavni oltar, ki na videz izpolnjuje vso odprtino slavoloka. To bogato prostorsko razgibanost in členitev sten pa še poglablja dvotonsko toniranje, kjer so vsi »nosilni« členi le pobeljeni, stena med njimi pa je svetlo okrasto tonirana. Doživetje tega baročnega prostora podpirajo s svo­je strani stenske slikarije v štukiranih okvirjih, kjer je prikazana zgodba sv. Valentina, cerkvenega zavetnika, še bolj pa poslikane kapele z oltarji v njih. Ali ste morda sami opazili, da stranska oltar­ja sploh nista v osi teh dveh kapel, temveč v njih poševno postavljena, da bi bil pogled na celoto izpod pevskega kora celovitejši in polnejši, podobno kakor si pomagajo s kulisami v gledališču? Kaj vse si je izmislil ta drzni barok, da bi dosegel najvišjo stopnjo učinkovitosti! Vsaka teh stranskih kapel je majhna mojstrovina zase in v vsaki se stenske slikarije z oltarjem vežejo v premišljeno celoto. Na kamnitem oltarčku v desni kapeli preberemo vklesano letnico 1737 in le eno leto poprej so postavili oltarček na drugi strani, Posvečen angelu varuhu, na kar se nanašajo tudi stenske slikarije. Leta 1743 so postavili oltar sv. Tilna v levi poševni kapeli, za katerega je oltarno podobo naslikal Valentin Metzinger, baročne stenske slikarije pa je v njej leta 1862 preslikal Matija Koželj. Metzinger je oskrbel tudi oltarno podobo Marijinega kronanja v desni kapeli, kjer je oltar spet iz leta 1743 in je slikarije v njej obnavljal isti kamniški slikar. Ob tej skladni celoti nam je nekoliko žal, da glavni oltar ne dosega več tiste umetnostne ravni, ki jo je barok z enim zamahom podaril ladijskemu delu. Čeprav je oltar veliko rezbarsko delo, je njegova arhitektura že manj zagnana, kakor je morala biti baročna zasnova njegovega prednika in kipi na njem so s sv. Valentinom vred kar dvakrat leseni. Nastal je verjetno šele na začetku 19. stoletja, na njegovo prvo obnovo pa se menda nanaša letnica 1861 na hrbtni strani.

V pogledu od glavnega oltarja proti vratom so na drugem koncu razporejene odprtine pevskega kora kar v dvoje nadstropij in tam ne opazimo nobenih oken, saj prihaja že razpršena svetloba skozi te odprtine in napolnjuje prostor z enakomerno lučjo. Tudi osvetljava razodeva velikega mojstra - arhitekta.


Preden bomo šli iz cerkve, stopimo ponovno pod pevski kor, da še enkrat doživimo celoto tega baročnega prostora in njegove opreme, ki je tako skladna, da ji ni mogoče ničesar dodati in nič drugega odvzeti, kakor morda edinole kasnejši križev pot, če nočemo podreti njene pretehtane zasnove, ki jo je znal ustvariti le barok, ko je sestavljal različne sestavine v skladno celoto.


Ko je torej tista cerkev, ki so jo po Valvasorjevem pričevanju postavili okrog leta 1667, postala premajhna za razvijajočo se božjo pot, so se odločili, da pozidajo na Limbarski gori novo. Kakor so šele v zadnjem času, ko je postala baročna arhitektura tudi pri nas znanstveno bolj mikavna, ugotovili strokovnjaki, nazadnje dr. Nace Šumi, je izdelal načrte zanjo ljubljanski stavbenik Gregor Maček. Ta se je naučil svojega poklica ob italijanskih mojstrih, ki so na začetku 18. stoletja v Ljubljani zidali prve baročne velike cerkve. Potem pa je samostojno sprejemal naročila za vrsto novih cerkva v širši ljubljanski okolici in je tako postal najimenitnejši arhitekt in osrednja osebnost domačega ljubljanskega baroka. Limbarska gora pa je njegovo najimenitnejše delo. Dr. Nace Šumi je ves v zanosu o njej zapisal: "Upravičeno smemo označiti ta čudoviti prostor za največjo Mačkovo mojstrovino; nikjer drugje ni bil dosežen tako intimno učinkujoč, subjektivno s teatrskimi vrednotami prepojen prostor, nikjer masa tako razbremenjena svoje teže kakor prav na Limbarski gori". To cerkev je torej Maček zasnoval kot eno svojih zadnjih del okrog leta 1735, deset let pred smrtjo, torej v svoji zreli moški dobi. Zato pa je tudi najzrelejša med vsemi njegovimi deli.

Ko smo se bližali cerkvi, prav gotovo nismo pazili na to, po kateri poti bomo šli, le da nas je pripeljala na vrh. Če smo imeli srečo, da smo izbrali tisto, po kateri so nekoč hodili romarji in ki nam najprej pokaže cerkveno pročelje, potem smo arhitekturni spomenik doživeli v njegovem izbranem naravnem okolju in v pretehtani razvrstitvi njegovih sestavin. Doživeli smo ga tako, kakor so ga doživ­ljali romarji, ko še ni bilo avtomobilov in so peš ter z molitvijo in pesmijo na ustih prihajali z moravške strani. Ob tej poti so jih spremljale kapelice, ki so značilne za vse romarske poti. Pogled, ki hkrati zajame večjo zaprto kapelico s fresko sv. Valentina, za njo bogato cerkveno pročelje z lopo in še naprej zgornji del zvonika, je tako mikaven in tako dobro izbran, da bržčas to zahoredje stavb­nih gmot ni naključno in je imel tu prste vmes baročni arhitekt, ki ni oblikoval le posameznih stavb, temveč jih je tudi smiselno razpo­stavil in mojstrsko uredil celotno okolje. Zato pa Limbarska gora ni samo velik umetnostni spomenik domačega baroka, ampak je tudi krajinsko doživetje, saj je resnično enkratna v svojem čudovitem naravnem okolju. To je pesem, ki je privrela iz veselega srca.
 
Vir knjiga: Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2.
Comments